GALERIJA DESSA
Arhitekturni center
Židovska steza 4
SI-1000 Ljubljana

 

T +386 1 25 16 010

E galerija@dessa.si

 

Odpiralni čas
tor, sre, čet, pet: 12:00-18:00
sob, ned, pon, prazniki: zaprto

 

Fotografije razstav

Marko Šlajmer: Jekleni montažni paviljon ob Dunajski cesti v Ljubljani, 1958 © Muzej istorije Jugoslavije Beograd

Vljudno vabljeni na oprtje monografske razstave, ki bo v ponedeljek, 23. januarja 2017, ob 20.00 uri. Odprtje razstave bo s svojimi glasbenimi vložki pospremil jazz-trobentač Uroš Sever. 

Razstava bo odprta do 2. marca 2017.

 

ARHITEKT MARKO ŠLAJMER (1927-1969)

V duhu časa slovenskega povojnega modernizma

 

V letu 2017, ko praznujemo okrogli obletnici Plečnikove smrti in Ravnikarjevega rojstva, mineva tudi 90 let od rojstva arhitekta Marka Šlajmerja, Ravnikarjevega diplomanta in asistenta, docenta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter ustanovitelja in prvega direktorja Ljubljanskega urbanističnega zavoda (LUZ), ki je v pionirskem obdobju slovenskega povojnega modernizma, v 50. in 60. letih 20. stoletja, odigral izredno pomembno vlogo na področju arhitekture in urbanizma ter prostorske politike tistega časa. V duhu nove dobe, ki je v ospredje postavljala skrb za človeka, kolektivnost, odprtost napredku, svobodi, funkcionalnemu, racionalnemu, minimalnemu, poveličevala nove možnosti konstrukcijskih sredstev in tehnik, odpirala prostore svetlobi in naravi, so maloštevilna, a prav zato ikonoklastična dela arhitekta Marka Šlajmerja kakor luči napredka na poti nove dobe, ki se je prav takrat vzpostavljala.

 

Z zapuščino arhitekta Marka Šlajmerja sem se prvič srečala, ko sem ob začetku priprav na diplomsko nalogo o arhitekturi od 60. let v Sloveniji v dar dobila njegove revije Arhitekt, kamor je večkrat pisal tudi sam. Bil je med tistimi arhitekti pri nas, ki so s svojim delom najbolj zaslužni za vzpostavitev nove družbene vloge arhitekta v takratni socialistični družbi, ki se je skozi arhitekturo dejansko vzpostavljala. Predvsem me je pritegnili članek z naslovom Od dirigirane k organizirani stanovanjski gradnji (Arhitekt št. 15, 1954), ki sta ga napisala skupaj z arhitektom Ivanom Kocmutom in je ključnega pomena pri razumevanju osamosvajanja slovenskih arhitektov in slovenske družbe od vpliva birokratskega aparata Sovjetske zveze v obdobju po Informbiroju leta 1948. Zanimiva sta tudi njegova članka o natečaju za Trg revolucije v Ljubljani (Arhitekt št. 4, 1960) in o Gospodarskem razstavišču (Arhitekt št. 5, 1960).

 

Arhitekt Šlajmer pripada prvi generaciji Ravnikarjevih diplomantov, med katerimi so še Miloš Lapajne, Branka Tancig, France Ivanšek, Mitja Jernejec, Bogdan Fink, Vlado Emeršič, Stanko Kristl, Milan Mihelič, Bogomir Ungar in Oton Jugovec. Že med študijem sta skupaj z Milošem Lapajnetom sodelovala s prof. Ravnikarjem pri eksperimentalnem projektu z naslovom Montažna hiša iz lesenih odpadkov (Arhitekt št. 4, 1952). Diplomiral je leta 1954 na temo lesenih monatažnih hiš skupaj z arhitektom Bogom Finkom. Že med študijem je sodeloval pri gradnji industrijskega kompleksa Maglaj v Bosni, ki jo je vodil arhitekt Danilo Fürst. Uporaba novih tehnoloških zmožnosti in racionalizacija gradnje, sistemski način razmišljanja in prefabrikacija sta bili vedno v ospredju Šlajmerjevega zanimanja, kar ima svoje korenine tudi v družini, saj je bil oče arhitekta Šlajmerja eden najuspešnejših gradbenikov v Mariboru.

 

Vsa tri Šlajmerjeva najpomembnejša dela; jekleni montažni paviljon ob Dunajski cesti v Ljubljani (1958), paviljon Jurček na Gospodarskem razstavišču (1960) in razgledni stolp Gonjače v Goriških Brdih (1961), temeljijo prav na uvajanju tehniških novosti in na puristični funkcionalni estetiki. Ta dela so med prvimi glasniki t.i. internacionalnega stila pri nas.

 

Jekleni montažni paviljon ob Dunajski cesti v Ljubljani (1958), slika na naslovni strani © Muzej istorije Jugo­sla­vije Beograd, ki je bil zgrajen v enem mesecu, je jeklen vijačen skelet, oblečen z montažnimi paneli in steklom ter predstavlja prvo tovrstno zgradbo pri nas. Načrtovan je bil še za tretjino daljši, kot je izveden. Originalno je bila leva polovica pritličja, kjer je bil vhod in informacijska točka, pomaknjena v notranjost, s čimer je bila dosežena kompozicijska dinamika kršenja simetrije, tako značilna za moderno arhitekturo.

 

Okrogli paviljon Jurček na Gospodarskem razstavišču (1960) se ponaša z izvirno armirano-betonsko gobasto konstrukcijo iz vidnega betona, ki jo je v originalni zasnovi krasila inventivna steklena fasada v lahkih jeklenih profilih. Kakor so konec 19. stoletja velike svetovne razstave pomenile predstavitev najnaprednejših tehničnih dosežkov v svetu, je tudi gradnjo Gospodarskega razstavišča vodila želja »zgraditi nekaj novega, svežega, pomembnejšega«. Odločilni faktor pri zasnovi Gospodarskega razstavišča, ki je bilo originalno precej manj ambiciozno zasnovano, je bil predvideni VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958.

 

Razgledni stolp Gonjače v Goriških Brdih (1961), ki združuje dih jemajočo konstrukcijsko poetiko in neprecenljive poglede, ki širijo obzorja daleč prek meja Slovenije je drzna kostrukcija dveh vertikal, ki sta inventivno spojeni s serijskimi armirano-betoskimi elementi, stopnicami, ki se spiralno nizajo po vertikali in spajajo štiri razgledne ploščadi. Gre za najlepšega in najpomembnešega izmed številnih Šlajmerjevih projektov za spomenike NOB in danes predstavlja eno najmarkantnejših turističnih točk v Goriških Brdih.

 

Stanovanjska arhitektura Marka Šlajmerja je vezana na stanovanjske bloke (v Mariboru, 1953-58 in Ljubljani, 1956-58), vzorčno zadružno gradnjo vrstnih hiš (vrstne hiše na Mirju v Ljubljani, 1955-57) in montažno gradnjo individualnih hiš (naselje Vlae v Skopju, 1963-64). Poleg tega je avtor številnih realiziranih in nerealiziranih projektov individualnih hiš in vikendov z notranjo opremo. Značilnosti Šlajmerjeve stanovanjske arhitekture so racionalizacija prostora in elementov opreme, sistemski pristop in poudarjanje funkcije ter ekonomike gradnje v duhu Neue Sachlichkeit. V večini teh objektov so bile vgrajene t.im. Frankfurtske kuhinje, ki jih je v seminarju prof. Ravnikarja promovirala Branka Tancig. Vrstne hiše na Mirju imajo skrajno minimalne prostore in drzno konstrukcijo osrednjega stopnišča, ki v jedro hiše prinaša lahkotnost in transparenco, dva tako karakteristična principa moderne arhitekture.

 

Pri raziskovanju Šlajmerjevega dela me je najbolj pozitivno presenetil njegov prispevek na konferenci Union of Local Authorities v Beogradu leta 1965 z naslovom: Renewal and Preservation of Historic Monuments in a Yugoslav Town, kjer na primeru Ljubljanev obširnem članku prikaže svoje globoko teoretsko poznavanje, obširno in visoko strokovno analizo stanja in globoko spoštovanje historičnih referenc razvoja Ljubljane.

 

To je bilo obdobje, ko je arhitekt Šlajmer, kot direktor Ljubljanskega urbanističnega zavoda (LUZ), vodil izdelavo Generalnega urbanističnega plana Ljubljane, ki je bil potrjen leta 1966. Članek je napisan tako lucidno, da bi lahko še danes, več kot petdeset let pozneje, služil kot vodilo pri urejanju mesta. Za svoj doprinos k razvoju Ljubljane je bil arhitekt Marko Šlajmer leta 1965 nagrajen z Župančičevo nagrado.

 

Poleg svojega bogatega arhitekturnega angažmaja je bil arhitekt Šlajmer tudi velik ljubitelj sodobne umetnosti in jazza. Nekaj časa je igral trobento pri Veselih beračih, enemu prvih jazz ansamblov v Sloveniji. Njegova zapuščina tako obsega tude lepo število vinilnih plošč z področja jazza.

 

dr. Nataša Koselj

 

Biografija

Arhitekt Marko Šlajmer je bil rojen 29. junija 1927 v Mariboru. Njegov oče Vladimir je bil uspešen gradbeni inženir, mati Marica pa učiteljica. Ded, Edvard Šlajmer je bil zdravnik, utemeljitelj slovenske kirurgije. Sestra Majda Šlajmer Japelj (roj. 1933) je medicinska sestra, sociologinja in političarka. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Družina je bila med vojno izseljena v Srbijo. Kmalu po vrnitvi sledi poroka s Smiljo Šlajmer (roj. Robič). Arhitekturo je študiral med leti 1946-54 in spada v prvo generacijo diplomantov Ravnikarjeve šole. Di­­plomsko delo z naslovom: »Projekt in izvedba lesenih montažnih enodružinskih hišic« sta zagovarjala l. 1954 skupaj z Bogdanom Finkom. Že v času študija sta skupaj z Milošem Lapajnetom sodelovala s prof. Ravnikarjem pri projektu enodružinske montažne hiše iz lesenih odpadkov. Še kot študent se je pridružil skupini slovenskih projektantov pri načrtovanju novega industrijskega kompleksa v Maglaju (BiH), ki jih je vodil arhitekt Danilo Fürst. Med leti 1954-60 je bil asistent pri prof. Ravnikarju. Med letoma 1954-55 je dva meseca delal v Mestnem regulacijskem uradu v mestu Wuppertal v (zahodni) Nemčiji. Bil je ustanovitelj in prvi direktor Zavoda za urbanizem (1960-68), kasneje Ljubljanskega urbanističnega zavoda (LUZ), kjer so pod njegovim vodstvom izdelali Generalni urbanistični plan Ljubljane (GUP, sprejet l. 1966). Od leta 1968 je bil direktor Biroja za regionalno prostorsko planiranje SRS. Od leta 1960 je bil tudi honorarni docent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Med njegova dela prištevamo: stanovanjski blok na Dominkuševi ulici v Mariboru (1954), stanovanjski blok na Kersnikovi ulici v Ljubljani (1954-56), v soavtorstvu z Milošem Lapajnetom), je soavtor zadružnih vrstnih hiš na Mirju (1955-57), njegov je montažni jekleni vijačen paviljon ob Dunajski v Ljubljani (1958), ki je prva tovrstna montažna stavba pri nas, paviljon Jurček (1960), z izvirno monolitno ab konstrukcijo gobaste lupine in izvirno stekleno obodno steno iz lahke kovine, njegov je tudi Jugoslovanski paviljon na velesejmu v Gradcu (1961-62). V času popotresne obnove Skopja je vodil načrtovanje naselja enodružinskih montažnih hiš Vlae, za kar je bil odlikovan z Redom dela z zlatim vencem (1964). Je avtor drzne konstrukcije razglednega stolpa Gonjače v Goriških Brdih (1961) in številnih drugih spomenikov NOB po Sloveniji. Bil je predsednik odbora za urbanizem pri Stalni konferenci mest Jugoslavije, sodeloval v odboru za urbanizem Mestnega sveta Ljubljane, bil je član komisije za vprašanja regionalnega prostorskega planiranja IS SRS, bil je član mednarodnega odbora OZN za obnovo Skopja. Leta 1965 je prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Bil je zaslužni član Zveze arhitektov Jugoslavije in dobitnik Zlate značke Zveze urbanistov Jugoslavije. Je avtor številnih člankov in razprav. Umrl je 19. oktobra 1969 na svojem domu v Ljubljani.

 

 

Postavitev razstave: Til Mlakar, Petja Ogrinc, Nik Solina Besedila: Urška Leban, Rok Primažič, Gaja Golob, Žan Plevnik, Zala Koleša, Tjaša Kogovšek, Nejc Puš, Klemen Banovec Zbiranje in analiza gradiva: Rok Primažič, Tim Mavrič, Urška Leban, Žan Plevnik, Gaja Golob, Eva Mavsar, Vesna Perovnik, Mako Primažič, Metka Lozej, Petra Colarič, Tanja Kožuh, Klemen Banovec, Tjaša Kogovšek, Zala Koleša, Dea Gombač, Nejc Puš, Marjan Gracar, vsi študentje arhitekture pri izbirnem predmetu Slovenska arhitektura 20. stoletja na Fakulteti za arhitekturo UL. Oblikovanje vabila in zloženke: Nataša Koselj Mentor in kurator razstave: doc. dr. Nataša Koselj, u.d.i.a.

 

Razstava bo na ogled v času od 23. januarja do 2. marca 2017 v galeriji Dessa v Ljubljani.

 

© Vse pravice pridržane.

ARHITEKT MARKO ŠLAJMER
V duhu časa slovenskega povojnega modernizma
23. 1. - 2. 3. 2017


Program sofinancirajo
e_vabilo