Drawing / Experiment / Game

Pia Gerbec 
Sinteza lista, 2020/21, Lena Uranjek 
Kevin Jelenc 
Janez Matevž Anžič 
Ksenija Žižić 
Lena Maćków 
Lovre Mohorič 
Manca Kermc 
Veronika Rihtaršič 
Živa Rac 

V ponedeljek, 22. 11. 2021, vas ob 20. uri vabimo v galerijo DESSA na odprtje razstave risb študentov ljubljanske Fakultete za arhitekturo, pri predmetu Predstavitvene tehnike 2, ki ga poučuje doc. Leon Belušič.
 
Svet risarskih veščin se postopoma odkriva in raziskuje v prvem letniku Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Ob tem študenti razvijajo sposobnost razčlenjevanja struktur, spoznavajo kompozicijske odnose risbe, globinske odnose s svetlo temno gradacijo, črtno risbo in perspektivo. Črta na belem papirju je prvi grafični zapis (znak) našega miselnega sveta. Črta kot razmišljajoča pisava počasi, percepcijsko natačno določa dele risbe, kompozicije ali samo koncept. Na neki točki začne komunicirati, predstavljati in sporočati strukturni pristop, idejo, smer, rast ali postane abstrakcija. Forma se prekrije z anatomijo risbe. Znanja, ki jih dobijo študenti skozi predavanja vaje in risarske delavnice, so izhodišča za sorodne zvrsti, kot so skica, kroki, kolaž in modelna risba. Poglobljeno opazovanje in vizualno mišljenje je modus operandi naše fakultete v kontekstu ohranjanja arhitekturne risbe z začetki Plečnikove šole, kasneje z Borisom Kobetom, za njim pa s Sergejem Pavlinom in Janezom Suhadolcem.
 
Gledati – videti ni nikakršno pasivno beleženje čustvenega (dražljajskega) materiala, temveč je aktivno opravilo duha, ki ga študenti pridobivajo postopoma od enostavnih do vedno bolj zapletenih kompozicijskih struktur in likovnih prostorov.

Risanje je proces opazovanja in izražanja, prejemanja in dajanja, ki se odvijajo istočasno. Vedno je rezultat še neke druge vrste dvojne perspektive; risba gleda navzven in navznoter, v opazovani ali zamišljeni svet in v risarjevo lastno osebnost oziroma v njegov duševni svet. Vsaka skica oziroma vsaka risba vsebuje del ustvarjalca in njegovega duševnega sveta, hkrati pa prikazuje tudi objekt ali razgled v resničnem ali zamišljenem svetu. Vsaka risba je tudi poglobitev v risarjevo preteklost in spomin. John Berger opisuje to temeljno zlitje predmeta in risarja takole: ”Dejanski akt risanja je tisto, kar prisili umetnika, da pogleda predmet pred sabo, da ga secira z očesom duha in ga nato znova sestavi; če pa riše po spominu, ga to prisili, da prečeše svojega duha, da razišče vsebino svoje zaloge preteklih opažanj.” 

Taktilno raziskovanje s pomočjo skiciranja in navidezno potovanje roke z neskončno črto ustvarja obrise izmišljenih pokrajin. Roka raziskuje morfologojo prostora ( lista), išče vrhove in doline, robove in prehode. Črte postanejo orodje v procesu koncepta in razvoja arhitekturne zamisli. Alvar Alto podaja izvrsten intimen pogled v asociativni, ekspirementalni ustvarjalni proces velikega duha, ki nakaže odločilno vlogo razstresene roke in njene navidezno nezavedne in brezciljne igre pri skiciranju: "To počnem, včasih precej nagonsko. Za nekaj časa pozabim na vse probleme, takoj ko se občutek za nalogo in neštete zahteve, ki jih vključuje, pogreznejo v mojo zavest. Nato se oprimem delovne metode, ki je precej podobna abstraktni umetnosti. Preprosto povedano, rišem nagonsko; ne rišem arhitekturnih sintez, temveč nekaj, kar se včasih zdi podobno otroškim kompozicijam; tako se na abstraktni osnovi postopoma izoblikuje glavna zamisel, razvije se neke vrste univerzalna substanca, ki pomaga uskladiti številne nasprotujoče si komponente." (Alvar Aalto, “Trout and the mountain stream”, Juhani Pallasmaa, Misleča roka)