PAVILLION

PAVILLION: student's workshop Most na Soči 2015/2016, design studio Krušec

KO SPOJ SPREGOVORI

Kenneth Frampton o Carlu Scarpi zapiše: »V njegovem delu je spoj vseskozi obravnavan kot neke vrste tektonski dejavnik, kot presečišče, ki uteleša celoto v delu ...«

Frampton govori o umetnosti spajanja arhitekturnih elementov v Scarpovi arhitekturi. Govori o sporočilnosti celote, ki se zrcali skozi oblikovanje detajla. Govori o vzajemni povezanosti delov in celote neke stavbe. Scarpovo arhitekturo je treba razumeti skozi prizmo detajla. Samo z razumevanjem načina spajanja delov lahko dojamemo celoto. Pa vendar je marsikdaj ravno celota tista, ki narekuje način oblikovanja detajla Scarpove arhitekture.

Kljub majhnemu merilu in enostavnosti gradbene strukture je soodvisnost delov in celote ključna tudi za razumevanje paviljona ob jezeru Mosta na Soči. Paviljon je izdelan iz štirih kubičnih metrov žaganih macesnovih desk. Širina deske je narekuje dimenzije celotnega paviljona, saj so vsi njegovi sestavni deli vezani na ponavljajoči se ritem zlaganja desk v višino in širino. Način sestavljanja osnovnega gradnika, deske, ustvarja modul, ki narekuje obliko paviljona. Ustvarjeni modularni sistem oblikuje tako tlorisno zasnovo, velikosti odprtin, obliko in dimenzije prereza kot tudi ponavljajoči se ritem fasade, ki se končno izrazi v igri senc in svetlobe na zunanjosti in v notranjosti stavbe. Zaradi vitkosti desk je bilo treba z načinom vezanja gradbenih elementov ustvariti prostorsko strukturo, ki bi omogočala stabilnost celote. S študenti smo zasnovali spoj, temelječ na dveh zrcalnih utorih. Ta princip vezanja deske medsebojno poveže v togo konstrukcijsko celoto. Značilnost opisanega načina spajanja je konstrukcija brez dodatnega vijačenja popolnoma stabilna v horizontalni smeri, omogoča hitro in preprosto sestavljanje na lokaciji, vertikalno togost pa mu zagotavljajo štiri vogalne jeklene zatege, ki konstrukcijo povežejo v nerazdružljivo celoto. Detajl jeklene zatege pripovedno pooseblja značilen princip vezanja lesenih desk, zato je na objektu izveden kar se da didaktično neposredno. Paviljon je sestavljen na podlagi enega samega detajla. Način spajanja osnovnih gradnikov narekuje harmonijo celote, hkrati pa logika celote z jeklenimi zategami osmisli vlogo njenih sestavnih delov.

Opisani način gradnje zavrača pragmatično uporabo vijakov in želi na podlagi lastnosti materiala ter značilnosti konstrukcije sestavne dele medsebojno spojiti s spoštovanjem stoletja starih znanj o lesenih zvezah. Lepota slovenskih kozolcev, skednjev in hiš mnogokrat temelji prav na inovativnosti ter izvedbeni doslednosti vezanja lesenih tramov, gred, soh, špirovcev, leg itd. Uporaba vijakov in drugih jeklenih veznih elementov je v 20. stoletju precej zmanjšala izpovedno moč slovenske vernakularne arhitekture. Projekt paviljona ob jezeru Mosta na Soči poskuša obuditi kreativni naboj, ki ga je v sebi skrival vsak spoj med gradbenimi elementi v tradicionalni slovenski leseni arhitekturi. Pri projektu ne gre za zanikanje sodobnih tehnologij, kaj šele za romantično oživljanje arhaičnih metod gradnje, ampak za ponovni premislek o iskrenosti uporabe določenega gradbenega materiala. Ne gre za nostalgično oziranje za preteklimi obdobji, temveč za razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti skozi prizmo sprejemanja izkušenj iz preteklosti.

Tema spajanja lesenih gradbenih elementov brez uporabe vijakov je bila prvič premišljena že na arhitekturni delavnici leta 2015. Študenti so leseno stojalo za kanuje in opazovalnico narave izdelali na podlagi inovativnega sistema spajanja lesenih moralov z leseno zagozdo. Geometrija lesnih zvez je bila zasnovana tako, da so bile zagozde tiste, ki so zagotavljale togost celotne konstrukcije.

Ključno vlogo pri razumevanju arhitekture skozi specifiko medsebojnega vezanja gradbenih elementov je tako kot pri Scarpi tudi pri predmetnem projektu nedvomno imela japonska arhitektura. Strokovna ekskurzija na Japonsko, ki smo jo s študenti opravili jeseni leta 2014, nas je navdihnila ne le z lepoto konstrukcijske uporabe lesa ter prepletenostjo arhitekture in narave, ampak tudi s tišino arhitekturnega prostora. To je tisti mir, ki ga obiskovalec začuti, ko se znajde v objemu lahke, transparentne, lesene konstrukcije paviljona ob jezeru Mosta na Soči. Harmonična igra svetlobe in sence, ki jo ustvarja ponavljajoči se ritem elementov konstrukcije, blag veter, ki piha skozi reže med lesenimi deskami, in pogled proti jezeru z vrbami, sklanjajočimi se nad njegovo gladino, v paviljonu ustvarjajo kontemplativno atmosfero, ki človeka odvrne od vsakodnevnih skrbi in ga neločljivo poveže z obkrožajočo naravo.

Tomaž Krušec

¹Frampton, K. Studies in Tectonic Culture: The Poetics of Construction in Nineteenth and Twentieth Century Architecture, Massachusetts Institute of Technology, 1995, str.: 299