MI SMO NAŠ SPOMIN: ARHITEKTURA MARUŠE ZOREC IN BIROJA ARREA

Vabimo vas na odprtje razstave, ki bo v ponedeljek, 7. marca 2016 ob 20. uri v Galeriji Dessa.

Naš selektivni spomin

V enem svojih zadnjih intervjujev je veliki italijanski pisatelj in semiolog Umberto Eco med drugim intenzivno, a hkrati pomirjujoče spregovoril o spominu: “Mi smo naš spomin./Noi siamo la nostra memoria”. Kot posamezniki obstajamo le v okviru naše sposobnosti spominjanja. Eco nas s svojim inteligentnim humorjem, značilnim za njegovo intelektualno kariero, opozarja, da pekel ne bi obstajal, če ne bi obstajal spomin: prav spomin na naše slabe akcije, ki so nam sledile v življenju, ustvarja zavest o tem, zakaj se nahajamo v peklu.

Nadaljuje, da je spomin, privatni ali kolektivni, selektiven. Iz spomina odstranimo vse, kar je dolgočasno oziroma kar nam ne daje smisla. Nasprotno pa se spominjamo tistega, kar resnično potrebujemo, kar nam daje veselje, zadovoljstvo, ali bolj splošno, kar nas označi. Ker se je italijanski intelektualec odlikovalo kljub svoji ogromni erudiciji uspel izražati na zelo normalen in zabaven način, moramo navesti tudi njegovo metaforo, s katero je naslikal idejo selektivnega procesa: »Podobno kot ekstremistične skupine, ki si prisvajajo le tisti spomin, ki jim ustreza, ravnamo tudi tudi mi: selekcioniramo in obdržimo (včasih tudi na drastičen način) samo tisto, kar nam ustreza.”

Skladno z Ecovimi tezami lahko trdimo, da arhitektura ni nič drugega kot akumulacija in manifestacija spomina, osebnega ali kolektivnega. Vidimo, povezujemo, brišemo, ustvarjamo, gradimo samo tisto, kar znamo: naše akcije so produkt naše kulture, ki leži prav na naši sposobnosti memoriranja. In ker je naš spominski sklad sam po sebi produkt ene selekcije, je prav selekcija proces, preko katerega arhitektura – v našem primeru »obnova«, »konzervacija« – ustvarja svoje oblike, svoj smisel.

Težko je klasificirati projekte Maruše Zorec in Matjaža Bolčine (in njihovih sodelavcev v biroju Arrea) kot projekte »obnove« ali kot »konzervacije«. Za njih je bolj primeren izraz »prestrukturiranja«. Kajti v projektih, kot so Plečnikova hiša, grad v Ormožu ali Naskov dvorec v Mariboru, se spomin na staro arhitekturo reducira na ključna načela, na temeljne ideje, slike, materiale in prostore. Na zgodovinsko materijo se sprošča drastičen (če se spet navežemo na Eca, skoraj »reakcionarski«) proces brisanja detaljev zgodovinske akumulacije. Obdržano je tisto, kar je ključno za naš spomin na preteklost, kar nam prostorsko in materialno govori o starem subjektu, kar nam daje vizualno zadovoljstvo: vse to je vključeno v novi projekt, ki odgovarja današnjim tehničnim in funkcijonalnim potrebam, današnjim estetskim kanonom, načinom približevanja in primerjanja z zgodovinsko arhitekturo. Skratka, govorimo o ponovnem strukturiranju zgodovine, ki dobiva svoj novi smisel le v kontaktu, v sožitju z novo intervencijo, skozi selektivni in projektni proces.

Na postopek lahko gledamo kot na možni model pri »obnovah«, veliko jih je bilo v zgodovini arhitekture (Pikionis, Scarpa ...). Toda ta metodologija je nevarna: težko se neposredno prenaša s projekta na projekt, od arhitekta do arhitekta. Odvisna je predvsem od kulture, od senzibilnosti in, zakaj ne, od poguma tistega, ki jo izvaja. Kot nas učijo zgodovinarji: največji problem vsakega humanista je zmeraj ležal prav v izboru, v selekciji in ne v retoriki etabiliranih dejstev.

Luka Skansi, februar 2016