Prostor arhitekta Borisa Podrecce

Da bi zagotovili kakovosten interier, ki bi izhajal iz sodobne centralno-evropske arhitekture, obenem pa nadaljeval Plečnikovo tradicijo pozornosti brezhibnemu detajlu, smo leta 1986 zaprosili arhitekta Borisa Podrecco, da zasnuje prostore galerije DESSA. Njegova takratna mednarodna prepoznavnost je temeljila predvsem na interierih in oblikovanju razstav. Ker sta bili galerija in pisarna DESSA njegovo prvo naročilo s strani arhitektov kot naročnikov, je v svoji zasnovi galerije poskusil slediti skoraj pozabljenim oblikovalskim principom Gottfrieda Semperja. Skozi povezavo Semperjeve teorije z Ottom Wagnerjem je želel v Ljubljani ustvariti wagnerianske arhitekturne reference kot ključ za razumevanje dela Wagnerjevega učenca Jožeta Plečnika. Tako so prostori galerije DESSA na Židovski stezi sestavljeni iz štirih sob, od katerih je vsaka oblikovana z drugim gradbenim materialom – kamen za galerijo, les za knjižnico, plastika za pisarno in tekstil za sejno sobo.

Ker prostori stare hiše, v katerih je DESSA, niso bili pravokotni, jih je Podrecca reguliral z namestitvijo omar (v galeriji) in rastrom stebrov/omar (v pisarni). Sistem stenskih zasteklitev v galeriji omogoča hitro in lahko namestitev arhitekturnih razstav. Vsi elementi opreme, razen stolov, so bili izvedeni posebej za galerijo DESSA. Stole z imenom 4455, ki jih je v 50ih letih prejšnjega stoletja oblikoval prof. Niko Kralj, pa je galeriji podarilo podjetje Stol Kamnik.

Podrobneje o interierju galerije DESSA

Ureditev arhitekturne galerije DESSA na Židovski stezi 4 v Ljubljani je delo arhitekta Borisa Podrecce. Gre za edino delo tega uglednega arhitekta, ki je namenjeno arhitekturi in arhitektom. Zasnovano je bilo v letih 1987 in 1988, galerija pa je bila odprta spomladi leta 1989. Ob svojem nastanku je arhitekturna zasnova in izvedba postavila nova merila arhitekturnega oblikovanja in postala opažena daleč preko meja tedanje države. Ureditev je v celoti ohranjena, njena arhitekturna kakovost je še vedno aktualna. Zato je vredno, da prostor ohranimo prihodnjim generacijam. Pročelje in interier sta od 25. marca 2024 kulturni spomenik lokalnega pomena.

Zasnova

Načrt za arhitekturno galerijo je nastal v dobi post-moderne arhitekture, ki se je ponovno vračala k svojim koreninam. Arhitekt Boris Podrecca je, zavedajoč se, da snuje delo, namenjeno slovenskim arhitektom, skozi svojo rešitev prenesel simbolično sporočilo o razumevanju dunajske tradicije, ki jo je v ljubljansko šolo za arhitekturo prinesel najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plečnik. Gre za izročilo arhitekta Gottfrieda Semperja, verjetno najpomembnejšega arhitekturnega teoretika nemškega kulturnega prostora. Njegovi glavni principi slonijo na teoriji o menjavi materialov, o obrtniškem izvoru arhitekture, o fasadi kot plašču, o štirih temeljnih elementih arhitekture, ki so temelj, stena, streha in ognjišče, ter o najpomembnejših materialih, ki so kamen, les, keramika in tekstil.

Podrecca je vsa ta načela upošteval pri oblikovanju prostorov galerije. Vsak od štirih prostorov je posvečen enemu od naštetih materialov: razstavni prostor kamnu (tlak iz brušenega terazza), knjižnica lesu (lesene omare in kupola), pisarna keramiki (niša v keramičnem mozaiku, tudi tla iz linoleja predstavljajo keramiko), sejna soba pa tekstilu (črte na steni, tapisom). Semperjeva teorija o zamenjavi materialov govori o tem, kako so sčasoma trajnejši materiali zamenjali prvotne, manj trajne: lesene antične templje so nadomestili kamniti, ki pa so obdržali elemente lesenih konstrukcij, a so ti elementi, preneseni v drug material, imeli le še simbolno funkcijo.

Za Semperja je bilo najpomembnejše ognjišče, srce hiše, okoli katerega so se zbirali ljudje. In ni naključje, da je tudi Plečnik svoje študente zbiral v društvu Ognjišče akademikov arhitektov. Podrecca pa je v središče galerije namesto ognjišča postavil vodnjak, element, ki v arhitekturi simbolizira vir kreativnosti. Nišo nad kamnitim umivalnikom krasi »preproga« z značilnimi resicami, narejena iz keramičnega mozaika.

Podrecca je obstoječi prostor pisarne na novo definiral s kvadratnim rastrom tal: linolej v ploščah z vmesnimi svetlimi obrobami spominja na keramični ali kamniti tlak. V raster je razmestil visoke, od sten namenoma odmaknjene omare, ki predstavljajo nosilne stebre. Kapitele stebrov simbolizirajo horizontalne sijalke. Čez stebre so kot tekstil »napete« stene.

Električna napeljava, speljana skozi temnordeče gumijaste cevi do sijalk, posnema strehe šotorov – spet namig na tekstilni ovoj prvotnih bivališč in tudi na obokan strop nekdanje sinagoge in kapele. »Šotori« se zaključijo na stropu, ki ga je Podrecca dematerializiral s pomočjo okroglih ogledal. Tudi črno okvirjene fotografije Damjana Galeta – seveda gre za motive Plečnikovih del – visijo z omar in se ne dotikajo sten, s čimer simbolizirajo Semperjevo načelo tekstilnega ovoja. Tako je v pisarni nastal prostor v prostoru: znotraj obstoječe sobe je zgrajen nov simbolni prostor, srce galerije.

Tudi v sejni sobi je lestenec oblikovan iz kovine, ki povzema lastnosti vrvi: lestenec »visi« na dveh vzporednih nosilcih, na koncu »vrvi« pa so vozli, ki jih simbolizirajo sijalke. Sive črte na belem zidu spominjajo na tekstil, ki ga je Semper razumel kot prvotni način zastiranja prostorov (šotor).

Interier Galerije DESSA je bil grajen v drugi polovici 80-ih let dvajsetega stoletja, v zadnjih vzdihljajih tedanje socialistične države Jugoslavije, ki so jih zaznamovale visoka inflacija, prepoved uvoza in visoke takse za prestop meje. Kljub temu so vse elemente in posebne detajle notranje opreme natančno in vrhunsko izvedli slovenski obrtniki. Lestenci, mize, omare, umivalnik in vhodna vrata so izjemni unikatni izdelki, narejeni z veliko mero iznajdljivosti in s trudom številnih udeležencev projekta.

Vsaka arhitektura mora v prvi vrsti zadostiti svojemu namenu. Galerija DESSA pa prinaša še pomembno simbolično sporočilo – predstavlja teoretična izhodišča Wagnerjeve dunajske šole, na podlagi katerih je Jože Plečnik utemeljil ljubljansko šolo arhitekture.

Arhitekturni elementi v štirih prostorih

Prvi načrti so nastali na poletni delavnici leta 1987 v Piranu, ko je Podrecca pričel projektirati tudi Tartinijev trg. Na projektu galerije so sodelovali Matej Vozlič, Vesna Vozlič in Pietro Valle, sin znanega italijanskega arhitekta Gina Valleja. Pozneje so projekt nadaljevali na Dunaju v Podreccinem biroju, kjer sta Matej in Vesna Vozlič risala načrte.

1 Galerijski prostor

Vhod

Vhodna vrata je izdelal že pokojni pasar Janez Žmuc, katerega oče je delal tudi za Plečnika. Obložena so s ploščami iz tombaka, medenine z visokim odstotkom bakra in manjšim delom cinka, ki ga je pasar našel v skladišču svojega očeta.

Izložbeno okno

Okna sledijo poteku fasade in niso pomaknjena v niše. Takšna so se pojavila v obdobju biedermaierja, ki ga imamo za začetek racionalnega minimalizma v arhitekturi. Medaljone je izdelalo graverstvo Seifert.

Tlak v terazzu

V skladu s Semperjevimi načeli o štirih materialih je galerija posvečena kamnu. Zato je tlak iz umetnega kamna – teraca.  

Leseni paneli/omare

Prostor nepravilne oblike je Podrecca »popravil« z omarami, ki v sebi skrivajo različne globine. Vrata so obložena s stekli, ki omogočajo zelo enostavno in hitro postavitev razstav in se hkrati tudi odpirajo.

Niša

Galerija je bila zamišljena tudi kot dnevna soba, v kateri se obiskovalci pogovarjajo ali pa listajo po kateri od revij iz knjižnice. Zato so zofe pred okni, bolj intimen prostor pa je Podrecca ustvaril s polkrožno nišo.

Reflektorji na inox konstrukciji

Svetila so dvojna. V ozadju so luči za glavno osvetlitev, na konzolah pa točkovni reflektorji, ki osvetljujejo detajle. Ti reflektorji so edini element, ki smo ga dobili iz tujine, takrat seveda ilegalno in z gotovino.

Zeleni zofi

Podrecca je poudarjal tradicijo Dunaja, iz katere je izhajal tudi Plečnik. Ta je bil v svojih načelih bližje Adolfu Loosu kot secesiji. In zeleno usnje spominja na to tradicijo. Zofe je izdelal tapetnik Kopač, ki je z deli zamujal. Da bi se opravičil, nam je polkrožno zofo poklonil kot novoletno darilo.

Inox miza

Mizo je zasnovala Sonja Miculinić za svojo razstavo marca 2000. Njeno arhitekturno oblikovanje slovi po izčiščenosti in brezhibni izvedbi, kar odlikuje tudi jekleno mizo, ki jo je arhitektka začasno posodila galeriji.

2 Knjižnica

Lesene knjižne police in omare

Les kot eden od štirih Semperjevih materialov je bil najdražji, zato smo ga uporabili v najmanjšem prostoru. Knjižne police oblikujejo krožni prostor, ob straneh pa skrivajo dodatne omare.   

Lesen tlak

Lesen tlak je izjemen izdelek mizarstva Rezar, kjer so furnirje razrezali na knjigoveških strojih za rezanje papirja in jih zložili v vzorec z medaljonom v sredini.

Lesena stropna kupola

Lesen strop je oblikovan tako, da daje vtis kupole – arhitekturnega elementa, ki tradicionalno zaključuje okrogel prostor. Podreccina skica v sejni sobi razkriva, da je izhajal iz Portoghesijeve zamisli mošeje v Rimu.

Svetila v obodu kupole

Knjižnica je osvetljena točkovno, srebrno kupolo pa diskretno osvetljujejo dodatne skrite žarnice.

Napis pod kupolo

Latinski pregovor »Homo locum ornat non hominem locus« opominja na to, da človek osmišlja prostor (arhitekturo) in ne obratno. 

3 Pisarna

Kamnit umivalnik z mozaikom

V skladu s Semperjevevimi načeli je ogenj oziroma ognjišče simbolno središče hiše. Tu ga je Podrecca zamenjal z vodo, ki jo lahko razumemo tudi kot očiščenje. Kamnit umivalnik je ročni izdelek, ki pa je bil zaradi velike inflacije na koncu cenejši od keramičnega. Mozaik je – v skladu s Semperjevo teorijo o zamenjavi materialov – v kamnu izvedena preproga. Zahtevno delo je izvedel študent krajinske arhitekture Bojan Žnidaršič. 

Omare

Tudi prostor pisarne je nepravilne oblike. Podrecca ga je uredil s črtami v talni oblogi in v raster postavil omare, ki simbolizirajo stebre. Pri Semperju sta konstrukcija in streha posebna elementa stavbe, zato je »streha« pisarne nakazana z gumijastimi cevmi, ki se dvigujejo k stropu.

Galetove fotografije med omarami

Fotografije Damjana Galeta so posvečene Plečniku. Vendar ne visijo na steni, ampak med »stebri« omar – kot je v Semperjevi teoriji stena v bistvu tkanina, ki je napeta čez konstrukcijo. S tem je Podrecca v pisarni ustvaril simbolni prostor pravilne oblike. 

Delovne mize

Pisarna je zasnovana tako, da je vedno pospravljena, saj je med dogodki dostopna obiskovalcem. Zato se vrata omaric odpirajo na pisarniške mize, dva lesena roloja pa sta zapirala dva računalniška monitorja, kakršni so bili takrat v uporabi.

Rdeči tlak

Pisarna je posvečena plastiki, materialu, ki je v skladu s Semperjevimi načeli izdelan s pomočjo toplote – ognja. Zato so tako obdelana tudi tla. Plastika se običajno vari s trakovi iste barve, tu pa je Podrecca uporabil drugo barvo: kosi so zvarjeni v rastru, ki popravlja nepravilni tloris. 

Lestenci in svetila

Svetilke na vrhu omar so nameščene tako, da spominjajo na kapiteleov, kar omare v bistvu tudi so. Od njih proti stropu vodijo gumijaste cevi, ki predstavljajo streho. Zato se zaključujejo v okroglem ogledalu, ki dematerializira dejanski strop prostora.  

4 Sejna soba

Furnirana kompozicija omar

Sejno sobo zaključuje lesen zid – omare, za katerimi se skrivajo zadnja vrata, hladilnik, police, nekoč pa še obvezna televizija in diaprojektor.

Vitrina

Vitrina z ogledali ustvarja svetlobno protiutež oknu, ki iz notranjega srednjeveškega atrija dovaja zelo malo svetlobe.

Tapison

Po Semperju je vodilni material prostora sejne sobe tekstil. Kamniti dodatki v tleh ustvarjajo pravokotno ploskev. Prekriva jo tekstilna obloga z obrobo, ki predstavlja tepih.  

Stene s črtami

Tudi stene s črtami naj bi predstavljale tekstil. V skladu s Semperjevo teorijo o zamenjavi materiala je tu tekstil izveden v ometu.

Kovinski lestenec nad sejno mizo

Lestenec s svojimi upognjenimi cevmi in žarnicami spominja na položene vrvi z vozli na koncih. Vrv je material, ki sodi v tekstil, kateremu je soba posvečena. Spet gre za Semperjevo načelo o zamenjavi materialov.

Sejna miza

Miza je namenjana pogovorom o načrtih, zato so v vogalih pepelniki in prostor za svinčnike. Oblikovana je tako, da na njenem čelu ne more sedeti nihče, kar zagotavlja enakopravnost razpravljavcev.  

Načrti v sejni sobi

Pod stropom sta dva sklopa načrtov. Nad vitrino so Podreccine delovne skice, na omari pa načrti, ki jih je na Dunaju risal Matej Vozlič. Skice razkrivajo razmišljanja, ki so privedla do končnih rešitev. Na eni vidimo, kako je Podrecca na vratih v omari hotel namestiti ogledalo v obliki Plečnikovega profila, da bi se vsak arhitekt, ki gre na stranišče, »enkrat videl kot Plečnik«.    

Štiri slike v sejni sobi

Čeprav na stenah Podrecca ni predvidel slik, smo jih nekaj vendarle obesili. Ob razstavi Alda Rossija smo dobili v dar eno njegovih grafik. Tadej Glažar, ki smo mu finančno pomagali pri študiju na Berlage Institutu, nam je poklonil načrt, ki mu ga je s posvetilom podaril Herman Hertzberger. Zraven je še grafika, ki jo je podaril Mario Bellini. Črno-bela fotografija je darilo fotografa Tihomirja Pinterja ob njegovi razstavi Hiše in obrazi, odprti 7. septembra 2015.

Arhitekt

Arhitekta Borisa Podrecco ni potrebno posebej predstavljati. Rojen je bil 30. januarja 1940 v Beogradu, njegov oče je bil tržaški Slovenec, mati pa iz Hercegovine. Po vojni se je družina preselila v Trst, kjer je Boris Podrecca obiskoval slovenske šole vse do višjih razredov takratne realne gimnazije, maturiral pa je na Dunaju. Že kot dijak je v Trstu obiskoval likovno šolo prof. Avgusta Černigoja. Na Dunaju je sprva študiral kiparstvo na Akademiji uporabnih umetnosti, nato pa še arhitekturo na Tehniški visoki šoli in na Akademiji likovnih umetnosti. Iz arhitekture je diplomiral 1968 pri prof. Rolandu Rainerju. Od 1972 živi kot samostojni arhitekt na Dunaju, kjer ima arhitekturni biro, v katerem se je kalilo tudi mnogo slovenskih arhitektov. Podrecca se ima za Srednjeevropejca, saj z lahkoto povezuje slovensko, avstrijsko in italijansko arhitekturno izročilo. Skupščina SAZU ga je 1987 izvolila za dopisnega člana.                     

Odzivi

Galerijo DESSA smo zgradili v času socialistične Jugoslavije, ko so bili pogoji delovanja neprimerljivi z današnjimi časi. Zamisel se je porodila potem, ko smo si samostojni arhitekti leta 1982 izborili status samostojnih kulturnih delavcev. Ta status je omogočal ustanovitev tedaj imenovane »Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev - arhitektov«. In če smo že bili kulturni delavci – potem smo se želeli tako tudi obnašati. V tistih časih so bili za razvoj sodobne domače arhitekture zelo pomembni stiki s tujino. Tudi zato smo se po načrte obrnili na arhitekta Borisa Podrecco, ki je deloval na Dunaju in je bil že mednarodno uveljavljen arhitekt. Menili smo, da bomo s pomočjo njegove arhitekture lažje vzpostavili stike z aktualnimi tujimi arhitekti, ki bi razstavljali v Ljubljani. To se je tudi res zgodilo. Prva odmevna objava galerije je bila že aprila 1987, še pred dokončanjem gradnje, v katalogu Harvard University Graduate School of Design v ZDA, ki je bil posvečen Podrecci. Sledile so objave v reviji Mobel Raum Design (Dunaj), februarja 1989, in v L'Architecture d'aujourd'hui (Pariz), septembra 1989, ki je bila sicer posvečena sodobni avstrijski arhitekturi. Galerijo je omenjal tudi Gianni Contessi v članku Forme Slovene v reviji Costruire decembra 1989 in Jean-Paul Robert v vodiču po Ljubljani v pariški izdaji Vouge-a aprila 1990. Vse to je pripomoglo, da so v Galerijo DESSA prišli z veseljem razstavljat številni svetovno znani arhitekti:Aldo Rossi, Alvaro Siza, Eduardo Soto de Moura, Peter Zumthor, biro RCR in Sir David Chipperfield, če naštejemo samo dobitnike prestižne Pritzkerjeve nagrade, poleg tega pa še Lebbeus Woods, Wiel Arets, Yves Lion, Manuel Aires Mateus, Alberto Campo Baeza in še mnogi. Njihov obisk je pomembno vplival na razvoj sodobne slovenske arhitekture, ki je dobila neposreden stik z najaktualnejšimi trendi razvoja svetovne arhitekture. Po drugi strani pa so ti stiki omogočili mednarodno prepoznavnost galerije. Tako je bilo mogoče po osamosvojitvi Slovenije pripraviti vrsto razstav sodobne slovenske arhitekture po vsem svetu: Albuquerque, Atene, Berlin, Boston, Brno, Budimpešta, Buenos Aires, Bukarešta, Chicago, Delft, Dunaj, Firence, Hania, Hannover, New York, Jaffa, Jeruzalem, Liege, Lizbona, London, Peking, Praga, Rim, Rotterdam, Sarajevo, Sion, Skopje, Torino, Toronto, Winnipeg, Wroclav, so kraji, kjer so spoznali sodobno slovensko arhitekturo. Lahko rečemo, da je naša arhitektura postala znana v svetu po zaslugi stikov, ki jih je omogočala tudi izjemna kvaliteta ureditve Galerije DESSA arhitekta Borisa Podrecce.

Andrej Hrausky, junij 2019