Arhitektura in življenje

Vabimo vas na odprtje razstave v ponedeljek, 26. 11. 2018 ob 20. uri: 

Arhitektura in življenje: objekti Stanka Kristla skozi fotografije Roka Hočevarja
 
Arhitektura in fotografija sta disciplini, ki sta medsebojno močno povezani. Kljub temu, da fotografija ni nadomestilo realnosti, v zgodovini arhitekture igra ključno vlogo pri konstruiranju podobe in izkušnje arhitekture ter razumevanju družbenega razvoja. V današnjem času, ko smo nenehno bombardirani s podobami in lepimi fotografijami stavb, je pomembno, da se kritično zavedamo kompleksnega odnosa med obema disciplinama in vloge, ki jo fotografija igra v komuniciranju arhitekture. V tem odnosu ostaja temeljno vprašanje obeh disciplin: Kaj je arhitektura?
Za arhitekta Stanka Kristla je bistvo arhitekture v njenem odnosu do človeka. Človek in njegovo doživljanje prostora ter vloga arhitekture pri razvoju človeka in družbe sta ključni temi, ki zaznamujeta Kristlov raziskovalno-oblikovalski pristop. Kristlove arhitekture si zato ne moremo predstavljati brez človeka, kar sporočajo tudi fotografije arhitekta Roka Hočevarja. Hočevar s svojim pristopom k arhitekturni fotografiji izziva konvencionalen način fotografiranja, ki stavbe predstavlja kot izolirane in čiste objekte, izven konteksta in namena, za katerega so nastale. Skozi križanje arhitekturne in dokumentarne fotografije, Hočevar fotografijo izkorišča kot medij, ki povezuje arhitekturno idejo z živo izkušnjo arhitekture. Njegove fotografije Kristlovih vzgojno-izobraževalnih ustanov in bolnišnic, se osredotočajo na bistvo Kristlove arhitekture, saj skozi spontano življenje v stavbi razkrivajo njeno delovanje, vitalnost in energijo. Hočevarjeve fotografije izpostavljajo pomen arhitekture v vsakdanjem življenju in hkrati dokazujejo aktualnost in relevantnost Kristlovih arhitekturnih konceptov v današnjem času.

Maja Vardjan, kustosinja
Muzej za arhitekturo in oblikovanje


Rok Hočevar je po izobrazbi arhitekt, a ga že od fakultete naprej najbolj zanima oblikovanje po meri človeka. Raziskuje ga v bolnišnični arhitekturi oziroma kot jo imenuje: v arhitekturi za zdravje. Bolj kot arhitekturo se mu zdi pomembno začutiti odnos med uporabnikom in okoljem, torej med varovancem in vrtcem, učencem in šolo, bolnikom in bolnišnico. Omenjeno temo je obširno obdelal na primeru Splošne bolnišnice v Izoli, kjer tematiko še vedno raziskuje. Je tudi strasten popotnik, plezalec in avtor popotniškega bloga Lahkih nog naokrog. Na potovanjih odkriva nove kulture, nova okolja in odnose med množicami ljudmi, ki v teh okoljih prebivajo. Svoja občutja prostora beleži skozi fotografijo – tako na potovanjih (popotniška, pokrajinska, portretna fotografija) kot tudi doma (arhitekturna fotografija).