Plečnikova nagrada 2021: Tržnica Ptuj

V sredo, 9. 6. 2021, vas ob 18. uri vljudno vabimo na predavanje letošnjih prejemnikov Plečnikove nagrade, ki so jo arhitekti iz biroja ARK arhitektura Krušec in krajinski arhitekti iz studia AKKA prejeli za Tržnico Ptuj. Predavanje Tomaža Krušca bo v veliki predavalnici na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Po predavanju vabimo v Galerijo DESSA, kjer bo ob 19:15 odprtje razstave nagrajenega projekta. Razstava bo na ogled do 15. julija.

Biroju ARK arhitektura in studiu AKKA čestitamo!
Podelitev Plečnikovih nagrad 2021.
 

TRG, KI GA NIKOLI NI BILO
Zgodovina odprtega prostora za cerkvijo Svetega Jurija na Ptuju se je začela leta 1913 z rušitvijo tako imenovane Male kasarne, ki so jo mestne oblasti podrle v želji po pridobitvi večje prireditvene površine. Zgradbo na območju današnje tržnice so leta 1585 zgradili štajerski deželni stanovi in je do leta 1754 služila kot proviantna hiša. Tega leta jo je pridobil tri leta poprej ustanovaljeni ptujski Vojaški invalidski dom in jo spremenil v vojašnico. Leta 1760 pa so ji vzdolž Slomškove ulice prizidali še trakt z oficirskimi stanovanji[1]. Na območju današnje tržnice je stala tudi tako imenovana Kropfova hiša, imenovana po družini Kropf, ki je bila lastnica hiše med leti 1884 in 1912.
Pogovori o rušitvi male kasarne so se začeli že leta 1905, vendar se je dejanska rušitev zgodila šele leta 1913. Načrte za prenovo izpraznjenega prostora so zaupali mestnem stavbeniku Viljemu Denggu. Po pričevanju dr. Dejana Zadravca iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju so za projekt zaprosili celo Jožeta Plečnika, ki pa je sodelovanje zaradi preobremenjenosti zavrnil. Gradnja na območju bivše Male kasarne se je odvijala v prvi polovici tridesetih let.
Denggov projekt je obravnaval razširitev Miklošičeve ulice z avtobusnim postajališčem in drevored cigarovcev, izgradnjo podpornega zidu in ureditev Slomškove ulice ter oporni zid okoli cerkve Sv. Jurija s pritličnim objektom na južni strani odprtega prostora. Prepoznaven pečat projektu je dalo oblikovanje betonske ograje okoli cerkve in nad opornim zidom, ki je razmejeval nivo tržnice in nivo Slomškove ulice. Značilno je bilo tudi oblikovanje uličnih luči.
Oblikovanje odprtega prostora, kot ga je obravnaval Denggov projekt, je bilo osredotočeno predvsem na urejevanje ulic in njenih mej, medtem ko prostor tržnice nikoli ni bil razumljen kot mestni trg. Odprta površina na hrbtni strani cerkve Sv. Jurija je tako do leta 2019 ostala nedefiniran prostor, ujet med Slomškovo in Miklošičevo ulico. Dodatno fizično mejo je predstavljal tudi visok podporni zid, ki je po eni strani reševal višinsko razliko med spodnjim nivojem tržnice in potekom Slomškove ulice, po drugi strani pa percepcijsko povsem ločil ta dva mestna ambienta. Edino fizično povezovao so omogočale avtorsko oblikovane stopnice.
S prenovo celotega območja za cerkvijo Svetega Jurija je bil ustvarjen mestni trg, ki ga v zgodovini Ptuja na tem mestu nikoli ni bilo.
 
SI_ZAP/0005, MOP, šk. 276, spis Stojnice na trgu v Ptuju/1932, Tržnica, Novi trg; Gradbeni načrt šestih mesarskih stojnic, arhitekt: Viljem Dengg
 
PTUJ - MESTO RDEČIH STREH
Silhueto starega mestnega jedra Ptuja že stoletja zaznamujejo rdeče opečnate strehe. Z rušenjem Male kasarne je mesto izgubilo eno največjih strešnih površin. Tlakovanje trga z rdečim teracem v silhueti nekdanje stavbe je mestu vrnilo tisto, kar mu je bilo s podrtjem Male kasarne odvzeto.
 
URBANA PREPROGA
Dejstvo, da praznina na mestu današnje tržnice nikoli v zgodovini ni bila načrtno zasnovana kot trg, se kaže tudi v neopredeljenih mejah odprtega urbanega prostora. Obodno zazidavo namreč tvorijo bodisi nizi fasad, ki so sicer značilni za obulično zazidavo (kar so v preteklosti tudi bili), bodisi požarni zidovi hiš, ki so nekoč mejile na druge hiše ali pa odprti medprostori nedoločenih oblik, ki niso ne ulica in ne trg.
V takšni situaciji je definiranje robov trga ključnega pomena.
Rdeča betonska površina tako jasno definira razsežnosti trga in na novo definira razmerja med obstoječimi robnimi elementi odprtega javnega prostora. Tlak, ki je v prostor položen kot urbana preproga, je ukrojen po silhueti porušenega objekta Male kasarne in zguban glede na potek terena. Na ta način je v obliki širokega stopnišča vzpostavljena fizična povezava med višinskim nivojem trga in Slomškovo ulico.
Urbana preproga tako ni le oblikovni element, ampak arhitekturno sredstvo, ki urejuje odnose v prostoru ter zagotavlja funkcionalno celovitost širšega javnega prostora.
Dejstvo, da je monoliten teraco tlak v prostor položen kot preproga, pogojuje njegovo značilno tektonsko obravnavo. Zgodovina arhitekture je polna tektonskih prenosov enega materiala v drugega. Tekstilna retorika tlaka kot preproge se na ptujski tržnici med drugim zrcali tudi v kompoziciji diletacijskih fug med posameznimi polji teraca. Vzorec kvadratnih polj z vmesnimi poudarjenimi »šivi« in zaključki tlaka v obliki »zarobljenega« blaga po eni strani opredeljujejo statično in izvedbeno logiko izvedbe monolitne talne plošče, po drugi pa določajo lokacije talnih instalacijskih priključkov in pokrovov podzemnih komunalnih vodov. Tekstilni vzorec je na ta način pogojen z notranjo tektonsko logiko izvedbe monolitnega teraco tlaka.
Pri arheoloških izkopavanjih, ki so potekala v času gradnje, je bilo ugotovjeno, da so bile srednjeveške ulice tudi na mestu današnje tržnice tlakovane s prodniki iz bližnih rek in potokov. Tlak iz prodnikov je še danes ohranjen v nekaterih ptujskih ulicah in glede na to je bil dravski prodec uporabljen tudi kot agregat za izdelavo značilne strukture teraco tlaka na novi ptujski tržnici.
Poleg izbranega agregata strukturo teraco tlaka zaznamuje tudi rdeče rjav pigment. Prisotnost značilnega kolorita, ki je posledica izbranega granulata in pigmenta v urbanem prostoru, ustvarja posebno ambientalno vzdušje. Gre za občutek domačnosti, ki vzore išče v toplini tlaka Piazza del Campo v Sienni. To je eden redkih trgov, na katerem človek raje sedi ali leži, kot pa po njem hodi. Njegov od sonca ogret opečnat tlak kar kliče po dotikih. Ko človek stopi na opečnato, konično oblikovano površino trga v Sienni, izvedeno v naklonu, kjer se vsi deli trga stekajo v eno, središčno točko, ima občutek kot bi s čevlji stopil na preprogo v nekem stanovanju.
Celotna ureditev, vključno z objektom tržnice, je namenoma oblikovana monokromatsko - iz enako obarvanega betona. Stavba tržnice kot da zraste iz tal in skupaj s tlakom trga ustvarja enotno, nevtralno ozadje življenju, ki se odvija na trgu. Enovito barvno ozadje tako poudarja raznobarvnost izdelkov in živil, ki se prodajajo na tržnici, ter ljudi, ki se sprehajajo po trgu. Na ta način postane trg oder, na katerem se vsakodnevno spontano odvijajo različne predstave iz življenja meščanov Ptuja.
 
MESTO V MERILU ČLOVEKA
Načrtovanje iz ptičje perspektive je ena izmed največjih nevarnosti, ki lahko zavede arhitekta pri snovanju odprtih javnih površin. Kompozicije in oblike, ki lahko v vertikalni projekciji izgledajo še tako zanimive in atraktivne, so lahko iz merila človeka povsem nesmiselne. Višina človeškega očesa je tista, s katere človek dojema prostor, in to je tudi višina, s katere mora arhitekt načrtovati prostor.
Človek in njegova percepcija prostora sta poglavitna referenca, na katero se mora sklicevati vsako arhitekturno delo.
Tržnica na Ptuju je zasnovana tako, da skušajo biti vsi njeni elementi premišljeni iz očišča človeka. Široko stopnišče ustvarja optični podstavek fasadam Slomškove ulice, vrsta Gledičja ustvarja percepcijski zaslon proti vzhodu, medtem ko horizontala strehe objekta tržnice ustvarja kompozicijsko nasprotje vertikali crkvenega zvonika. V tem kontekstu ima posebno mesto terasa na strehi tržnice. To je edino mesto, kjer lahko človek z višine razbere vse sestavne dele trga in ureditev urbanega prostora razume kot neločljivo celoto.
 
URBANI STOLI
Trgi imajo znotraj urbanih in ruralnih naseljih posebno mesto. Trg je prostor, kjer se poti upočasnijo ali celo za nekaj trenutkov ustavijo. To so mesta, kjer ljudje postanejo, si odpočijejo, sedijo in s prijatelji pijejo kavo. To je kraj, kjer se poti ljudi prepletejo, je prostor srečevanj, druženja in izmenjevanja mnenj ter misli.
Sedenje je ena glavnih funkcij trga. Element klopi ali stola je zgodovinsko prisoten na javnih trgih od njihovega nastanka dalje. To je element, ki ga srečate tako v antičnih Pompejih kot tudi v renesančnih Firencah. Kot klop so bili marsikdaj oblikovani celo podstavki mestnih palač. Tudi, ko trg nima struktur, ki bi bile namensko namenjene sedenju, jih človek najde sam oziroma uporabi druge arhiteturne elemente, na katerih lahko sloni ali sedi. O tem slikovito piše Herman Herzberger[2], ko opisuje Berninijev trg Sv. Petra v Rimu. Mogočna kolonado stebrov, ki v času cerkvenih dogodkov oklepajo  monumentalen trg kolosalnih dimenzij, pa v vsakdanjem življenju meščanom s svojimi bazami in stopnišči omogočajo posedanje in počitek.
Kako in kje sedeti, kako zasnovati in oblikovati sedišča je eno ključnih vprašanj oblikovanja vsake odprte javne površine.
Poleg širokega stopnišča oziroma avditorija, ki povezuje višinska nivoja tržnice in Slomškove ulice v enoten urban prostor so posedanju na območju ptujske tržnice namenjeni posebej za ta prostor oblikovani urbani stoli. Stoli s svojo transparentno zasnovo omogočajo poglede skozi površine sedišča in hrbtišča proti fasadam stavb v ozadju. Skupaj s svojo barvo, ki sledi koloritu betona, tako sledijo želji po ustvarjanju anonimnega urbanega ozadja.
Stoli so v prostor trga postavljeni na dva načina. Bodisi na robove trga, kjer tvorijo varno mesto za opazovanje dogajanja v središču trga, ali pa v gruče pod krošnje dreves. Glede na namen srečanja lahko ljudje tukaj sedijo eden zraven drugega, eden ali več ljudi nasproti drugim, v gruči, v krogu in podobno. Na ta način arhitekturna postavitev stolov spodbuja druženje ljudi.
 
UTRINKI VSAKDANA
Na potovanjih, na ogledih starodavnih mest nas najbolj navdušujejo podobe starih ulic in trgov ter njihovih od večletne uporabe zguljenih tlakov. Najlepše so tiste poti, katerih površine so najbolj obrabljene, gladke in spolzke. In najbolj zaboli, ko se kakšni vrli občinski možje odločijo, da te poti pobrusijo, peskajo ali kako drugače izbrišejo sledove minulih časov. V tej svetleči obrabljeni površini se namreč zrcali nešteto zgodb ljudi, ki so leta in leta hodili po teh poteh. Njihove življenske usode so skrite v teh svetlečih površinah tal ulic in trgov. Na teh tleh so se dogajali vsi bolj ali manj pomembni dogodki iz naše zgodovine.
Trgi so dnevne sobe naših mest. Na tlakih trgov in ulic se najbolj neposredno zarisujejo zgodbe minulih časov in zgodbe ljudi, ki jih nikoli ne bomo poznali. Pa vendar so prav ti ljudje in prav te zgodbe tiste, ki dajejo mestom, ki jih tako radi obiskujemo, dušo.
Arhitekt s svojim delom ustvarja ozadje za življenje mesta. Ko je delo zgrajeno, ko je predano v uporabo in ko lik arhitekta z leti izgine, začne prostor počasi živeti svoje lastno življenje. Večina uporabnikov se več ne vpraša, kdaj je bilo delo narejeno, kdo ga je naredil, enostavno je tam in tiho služi svojemu namenu. Prava arhitektura ne predpisuje, kako se mora delo uporabljati, ne postavlja pravil, ne diktira.
O tem tako lepo piše Eiler Rasmussen, ko v knjigi Experiencing Architecture opisuje dogodek, ko skupina otrok igra nogomet na trgu ... za cerkvijo Santa Maria Maggiore v Rimu. Medtem ko nekateri vidijo namen te stavbe v izpolnjevanju svojih verskih aktivnosti, ali drugi, ki jo občudujejo kot eno največjih mojstrovin baročne arhitekture, pa otroci steno cerkve izrabijo za brcanje žoge.
Na ta način Rasmussen najbolj slikovito prikaže, da je resnično bistvo arhitekture v tem, da postavlja okvir, ki ga s svojimi aktivnostmi sami napolnijo njeni uporabniki.

[1] Zadravec, Dejan (2017). Ptujski meščani do uničujočega požara leta 1684. Ptuj: Zgodovinski arhiv, str. 289.
[2] Hertzberger, H., (2005). Lessons for Students in Architecture. Roterdam: 010 Publishers. 185.