Fokus na modernizmu: Arhitektura Novega Sada 1950–1970

Železniška postaja Novi Sad, 1964, arh.: Imre Farkaš, Milan Matović, foto Relja Ivanić 
Železniška postaja Novi Sad, 1964, arh.: Imre Farkaš, Milan Matović, foto Relja Ivanić 
Železniška postaja Novi Sad, 1964, arh.: Imre Farkaš, Milan Matović, foto Relja Ivanić 
Poslovna stavba na Bulvarju 23. oktobra, 1957-59, arh. Sibin Đorđević, foto Relja Ivanić 
Muzej delavskega gibanja in narodne revolucije Vojvodine, 1970, arh. Ivan Vitić, foto Relja Ivanić 
Muzej delavskega gibanja in narodne revolucije Vojvodine, 1970, arh. Ivan Vitić, foto Relja Ivanić 
Fakulteta za agronomijo, 1957-64, arh. Sibin Đorđević, foto Relja Ivanić 
Fakulteta za agronomijo, 1957-64, arh. Sibin Đorđević, foto Relja Ivanić 
Studio M, 1963-66, arh. Pavle Žilnik, foto Relja Ivanić  
Studio M, 1963-66, arh. Pavle Žilnik, foto Relja Ivanić 
Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti, 1954-56, arh. Zoran Nikolić, foto Relja Ivanić 
Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti, 1954-56, arh. Zoran Nikolić, foto Relja Ivanić 

Vabimo vas na odprtje in predstavitev razstave Fokus na modernizmu: Arhitektura Novega Sada 1950–1970, ki bo v ponedeljek, 10. septembra 2018, ob 20. uri.
Razstava bo na ogled do 27. 9. 2018.

 

 

PREDGOVOR 


Arhitekturna zapuščina se je dolgo pojmovala le v časovnih okvirjih starih klasičnih obdobij srednjega veka, nove dobe in predvojnega obdobja. Zanimanje za arhitekturo sedaj že ne več tako bližnjega povojnega časa pa je sprožilo vrsto študij, prevrednotenj in revitalizacij objektov modernizma. Plemenito obdobje napredka, razvoja in manifestacije moči je za seboj pustilo velike arhitekturne dosežke v svetu in tudi v Srbiji, zato je vredno vse pozornosti in epiteta kulturne dediščine.

Razstava "Fokus na modernizmu: Arhitektura Novega Sada 1950–1970" predstavlja izbrane arhitekture visoke gradbene kakovosti in estetskih vrednosti iz obdobja, ki je bilo dolgo zanemarjeno tako s strani javnosti kot strokovnih krogov. A vendar je to ključno obdobje razvoja arhitekturne discipline, ki je vzpostavila podlago za sodobno urbanistično matrico, v katero so vtkana inventivna dela modernizma.

Fotografije velikega formata Relja Ivanića, ki prikazujejo zunanjost in notranjost izbranih objektov, njihovo monumentalnosti in lepoto arhitekturne ustvarjalnosti, nevidne in zanemarjene v vsakodnevni naglici mestnega življenja, poudarjajo potrebo po spoštovanju in ohranjanju modernistične arhitekturne dediščine. Dediščine, ki je v popolnem nasprotju s sedanjim stanjem golega sprejemanja, zapostavljanja in izkrivljanja arhitekturnih vrednot.
 
Spodbudno je, poudarjajo avtorji, da je razstava tega segmenta arhitekturne ustvarjalnosti začetek načrtovane dolgoročne študije jugoslovanskega modernizma v Vojvodini, “katere namen je s časovne in ideološke distance valorizirati in predstaviti dediščino povojne modernistične arhitekture.”

 dr Mirjana Sladić


Poslovna stavba na Bulvarju 23. oktobra
Bulvar 23. oktobra/oslobođenja 69, Novi Sad
Arh. Sibin Đorđević (1926–2013)
Izgradnja: 1957–1959

 

Poslovna stavba, v kateri so bila podjetja Jugopetrol, Kooprodukt, Zanatkop in tudi Urbanistični zavod, je med prvimi zastavila smer novega velikega novosadskega bulvarja. Ta ob zaključku stavbe na tem delu še ni bil dokončan. Objekt sledi konceptualni arhitekturni liniji, ki jo je Sibin vzpostavlil na istočasno grajeni stavbi Fakultete za agronomijo. Razlika je v razdelanem spodnjem delu stavbe (pritličje, mezzanin, terasa), ki poudarja poslovno funkcijo in odpira stavbo proti pločniku in ulici. Arhitektura stavbe nedvomno nakazuje vpliv tedaj vladajočega mednarodnega sloga pa tudi samega Le Corbusierja. Vpliv je posledica Sibinovega študijskega obiska Francije leta 1954, katerega cilj je bil vpeljati arhitekta v tokove svetovne arhitekturne scene.

 

Železniška postaja Novi Sad
Bulvar Jaše Tomića 4, Novi Sad
Arh. Imre Farkaš (1924–2003)
Arh. Milan Matović (1936–2002)
Začetek del: pomlad 1963
Začetek obratovanja: 31. maj 1964

 

Stavba Železniške postaje v Novem Sadu odpira temo modernističnega preoblikovanja Novega Sada in njegove preobrazbe iz majhnega v moderno mesto. Gradnja infrastrukture je spremljala sočasno industrializacijo in celovito urbanizacijo. Izgradnja Bulvarja 23. oktobra (danes Bulvar osvoboditve) je bila paradigmatična za vse nadaljnje arhitekturne podvige. Železniška postaja na severni strani nove osi je postavila temelje novega prometnega sistema, novo urbano matrico in novo vizualno podobo sodobnega mesta. Objekt kvalitativno in kvantitativno vzpostavlja novosadsko sodobno arhitekturo v diskurzu jugoslovanskega modernizma: to je največji tovrstni objekt s sodobnim programom, z izrazito modernistično kompozicijo in z zmogljivostmi, ki odražajo pozicijo mesta v konstalaciji z drugimi prestolnicami tedanjih republik in pokrajin. Zgrajen z nevsakdanjim entuziazmom graditeljev in s podporo celotne družbe je kot simbol modernizacije in stopnje razvoja izpolnil večino pričakovanj svojih ustvarjalcev. Kljub temu pa sodoben pogled nanj razkriva vrsto zapletenih odnosov, ki ovirajo njegov prehod v sodobne trende in njegovo zasluženo vrednotenje v skupnem opusu jugoslovanskega modernizma.

 

Muzej delavskega gibanja in narodne revolucije Vojvodine
Ul. Dunavska 37, Novi Sad
Muzej socialistične revolucije / Muzej revolucije
Zgodovinski muzej Vojvodine
Muzej sodobne umetnosti Vojvodine
Arh. Ivan Vitić (1917–1986)

Enostopenjski natečaj: 8. september 1959
Vselitev v objekt: 1969–1970

 

Muzej revolucije je bi zasnovan kot nova vrsta institucije. Odraža specifične potrebe jugoslovanske samoupravne družbe, med drugim potrebe po arhiviranju dosežkov revolucije kot (kulturno-zgodovinske) vrednosti. Stavba je eden izmed namensko načrtovanih muzejev, podobno kot Muzej revolucije v Sarajevu Borisa Magaša, Muzej narodne revolucije Rijeka Nevena Šegvića, nerealizirani Muzej revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije v Beogradu Vjenceslava Richterja, ki naj bi izpolnili edinstveno nalogo. Je arhitekturni objekt za institucijo s "povsem odrejeno politično, znanstveno in izobraževalno nalogo." Čeprav stavba Muzeja revolucije natančno odraža programske vrednosti arhitekture jugoslovanske družbe, je njen socialno-ideološki program uresničen prav v močnem mednarodnem izhodišču – skozi koncept moderno zasnovanega prostora z enostavno funkcijo, pazljivim izborom materialov, brez izrazite revolucionarne retorike. Vse to ji je recipročno omogočilo, da se je v obdobju petdesetih let preko manjših fizičnih posegov aktualizirala.

 

Fakulteta za agronomijo
Trg Dositeja Obradovića 8, Novi Sad
Arh. Sibin Đorđević (1926-2013)
Projekt: 1954
Izvedba: 1957–1964

 

Z gradnjo kompleksa Fakultete za agronomijo se je začela tudi izgradnja novega univerzitetnega kampusa v Novem Sadu. Urbanistično ga je načrtoval Sibin Đorđević skupaj z Rodoljubom Radosavljevićem. Oba projekta sta bila izvedena neposredno po Sibinovi vrnitvi s polletnega študijskega obiska v Parizu, ki je odločilno vplival na njegovo nadaljnjo arhitekturno prakso, kjer je na projektih sodeloval z ženo Mileno Stanković Đorđević. Bivanje v Franciji je za arhitekte z vsega sveta organiziralo francosko ministrstvo za urbanizem. Udeležence so želeli “in situ”, preko obiskovanja gradbenih lokacij v francoskih mestih usmeriti v najsodobnejše arhitekturne in urbanistične tokove. Štipendijo za študijski obisk je zagotovilo mesto Novi Sad, kar je izjemna vizija naložbe lokalne skupnosti, ki se je želela umestiti v mednarodno arhitekturno prizorišče. Kompleks fakultete sestavljajo štirje paviljoni, povezani s skupnim pritličjem: kemijski, živinorejski, obdelovalni in biološki.

 

Studio M
Ul. Ignjata Pavlasa 3, Novi Sad
Arh. Pavle Žilnik (1920–2006)
Izvedba: 1963–1966

Pavle Žilnik je za stavbo Studia M leta 1966 prejel Oktobrsko nagrado mesta Novega Sada.

 

Prvo leto konceptualizacije sodobnega Novega Sada je zaznamovalo intenzivno pričakovanje mreže kulturnih objektov, skozi izgradnjo katerih je bil moderni jezik arhitekture preveden v nove programe in nove tipe. Studio M je bil zasnovan kot studijsko-koncertna dvorana in je še vedno edina lokacija v mestu, ki združuje koncertno dvorano in studio za snemanje in oddajanje. Odmik stavbe glede na stavbno linijo glavne ulice in premišljena umestitiv v odnosu do Donavskega parka sta oblikovala odprt javni prostor, obeležen s kiparsko fontano Jovana Soldatovića. Stik s starejšo zgradbo Radia Novi Sad, nekdanjim trgovskim objektom Lojd, poudarjajo abstraktni in dinamični okenskimi izrezi. Usklajenost objektov na ulici Ignjata Pavlaša je arhitekt udejanjil še z uspešno dograjeno interpolacijo zgradbe Radia, ki jo je spojil s Tabakovićevo zgradbo Doma novosadske trgovske mladine. Žilnikova hiša ima poleg izjemnih funkcionalnih tehnoloških prispevkov tudi kakovosten odnos do odprtega notranjega prostora, kjer je praznina arhitekturna vrednost in potencial za nadaljni programski razvoj.

 

Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti
Ul. Mike Antića 2, Novi Sad
Arh. Zoran Nikolić (1924–1988)
Izgradnja: 1954–1956

 

Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti je ena prvih javnih zgradb, ki so v povojni Novi Sad vnesle sodoben mednarodni arhitekturni slog. Objekt je del širšega projekta teritorialne modernizacije Vojvodine. Pri tem je ključno vlogo odigralo vodno gospodarstvo s tedaj aktualno izgradnjo mreže kanalov sistema Donava-Tisa-Donava. Zato ni presenetljivo, da je bila objektu, ki je moral odražati značaj tega pomembnega družbenega projekta, posvečena posebna arhitekturna pozornost. Tako upravna stavba zaradi svojih proporcev, arhitekturnih novosti in samostojne umestitve na parcelo bolj spominja na modernistične stanovanjske vile. Njena posebnost je atrij, ki se odpira hkrati proti ulici in proti vrtu. Obkrožjo ga pasarele prvega nadstropja, ki pred vstopom v stavbo oblikujejo zanimivo javno dostopno ploščad. Stavba je uspešno prostorsko in tipološko nadaljevanje številnih kulturnih objektov, umeščenih v okolici Galerijskega trga.

 

 

CV

 

RELJA IVANIĆ

Arhitekturni fotograf, diplomiral na Arhitekturni fakulteti v Beogradu. Leta 2012 s Kosto Mijićem osnoval platformo za arhitekturo in kulturo prostora SuperProstor. Je dopisnik za holandski časopis o arhitekturi A10 in sodeluje s srbskimi kulturnimi ustanovami ter s številnimi naročniki iz Srbije in širše regije: Luxemburg, Švedska ...

 

ALEKSANDAR BEDE
Dr Aleksandar Bede je doktoriral na študijah urbanizma Oddelka za kulture projekta na Univerzi IUAV v Benetkah, kjer se je kot štipendist ukvarjal s proučevanjem urbanih in teritorialnih modernizacij Novega Sada in Vojvodine. Magistriral je leta 2011 na Oddelku za arhitekturo in urbanizem na Fakulteti za tehnične vede Univerze v Novem Sadu. Je avtor več strokovnih publikacij in razstav doma in v tujini, ter član upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in član uredništva časopisa DaNS.

ANDREA TAMAŠ DAČIĆ
Študij je zaključila leta 2004 na Fakulteti za tehnične vede Univerze v Novem Sadu. Izkušnje je nabirala v novosadskem biroju M+ in v ZDA. Od leta 2013 deluje samostojno v sklopu platforme
arcHeA.holistic architecture. Na matični fakulteti, kjer nadaljuje doktorske študije in je avtorica raziskav, publikacij in mednarodne delavnice v okviru XIV. beneškega bienala.

SLOBODAN JOVIĆ
Slobodan Jović je zaposlen kot asistent na Oddelku za arhitekturo in urbanizem na Fakulteti tehničnih ved Univerze v Novem Sadu, kjer je doktorant in kjer je leta 2011 zaključil diplomski in master študij. Med letoma 2011 in 2015 je bil zaposlen v arhitekturnem studiju „Enforma“ iz Kotorja kot projektant in vodja projektov. Razstavljal je doma in v tujini in je dobitnik specializiranega priznanja „Ranko Radović”. Je predsednik Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in odgovorni urednik časopisa DaNS.

 

DRAGANA KONSTANTINOVIĆ
Dr Dragana Konstantinović, dipl. inž. arh., je docent na Oddelku za arhitekturo in urbanizem na Fakulteti tehničnih ved Univerze v Novem Sadu, kjer je diplomirala leta 2003. Magistrirala je leta 2009 na Fakulteti za arhitekturo v Beogradu in doktorirala leta 2014 na Fakulteti tehničnih ved s tezo „Programske osnove jugoslovanske arhitekture: 1945–1980”. Je članica upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in članica uredništva časopisa DaNS.

 

MAJA MOMIROV
Maja Momirov dela kot znanstveni sodelavec na Oddelku za arhitekturo in urbanizem na Fakulteti tehničnih ved, kjer je leta 2010 zaključila diplomski in master študij. Je avtorica več znanstvenih del, umetniških del in urednica strokovnih publikacij. Sodelovala je pri organizaciji mednarodne interdisciplinarne konference Radical Space In Between Disciplines in 20. Salona arhitekture v Novem Sadu. Je članica upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in članica uredništva časopisa DaNS.

 

ANDREJ STREHOVEC
Andrej Strehovec, u.d.i.a., je pooblaščeni arhitekt, inter-medijski designer, teoretik, scenograf, diplomant Fakultete za Arhitekturo Univerze v Ljubljani. S projektiranjem arhitekture se ukvarja profesionalno od leta 2004. Kot arhitekturni kritik je objavljal na področju teorije (Piranesi magazine, DaNS ...), ter gostoval kot predavatelj v umetniških centrih in na fakultetah. Mednarodno je aktiven na področju inter-medijskih projektov in je razstavljal v galerijah v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Češki, Izraelu, VB … Od leta 2015 živi in dela med Slovenijo in Srbijo in je član upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in član uredništva časopisa DaNS.

 

 

Avtorji koncepta in kustosi razstave:

Relja Ivanić, dr Aleksandar Bede, Andrea Tamaš Dačić, Slobodan Jović, dr Dragana Konstantinović, Maja Momirov, Andrej Strehovec

Avtor fotografij:
Relja Ivanić (www.reljai.com) 

Organizatorji razstave:
Andrej Strehovec, Maja Ivanič, Kristina Dešman

Produkcija:
Zavod DESSA arhitekturni center in 
Društvo arhitektov Novega Sada – DaNS (www.dans.org.rs)

Uredniki kataloga: 
dr Dragana Konstantinović, Maja Momirov, Slobodan Jović, Relja Ivanić, Andrej Strehovec, Maja Ivanič

Recenzent: 
dr Mirjana Sladić

Prevod:
Andrej Strehovec

Oblikovanje kataloga in tehnična obdelava: 
Slobodan Jović, Igor Vukičević, Matformat