Slovenska alpska arhitektura 2008-2018: gostovanje v HAM

V četrtek, 11. 4. 2019, vas ob 18. uri vabimo v Hišo arhitekture Maribor, kjer bo gostovala Dessina razstava Slovenska alpska arhitektura 2008-2018. Otvoritveni nagovor bo imel arhitekt in izr. prof. Uroš Lobnik, predstojnik Oddelka za arhitekturo FGPA UM.

Več o razstavi na:
. HAM
. DESSA 

Otvoritveni nagovor:

ARHITEKTURA (V ALPAH) MORA PORAVNATI IZGUBO PRISTNEGA

izr. prof. Uroš Lobnik, predstojnik Oddelka za arhitekturo FGPA UM

Razstava predstavlja slovensko alpsko arhitekturo, zgrajeno v preteklih desetih letih in je pregled “presežkov”, ki jih je izbral selektor Bernardo Bader. Izbor selektorja nas nedvomno opozarja, da se lahko tudi v najbolj varovanem naravnem prostoru in kulturni krajini (tudi v Sloveniji) načrtuje sodobna arhitektura, ki zgrajena tvori enega od ključnih segmentov nacionalne arhitekture. 

Menim, da selektor ni imel namena pokazati, kako se s sodobno arhitekturo vzpostavlja specifična in prepoznavna arhitektura krajina (ker nacionalni ponos tukaj ni bil prisoten), temveč da se tudi slovenski arhitekti (naročniki in  uporabniki) zavedajo, da na alpsko arhitekturo vplivajo prostorske danosti bolj kot v drugih okoljih oziroma, da je kvaliteta arhitekture plod odnosa do prostora s stranih vseh, ki so vključeni v proces gradnje: naročnikov, investitorjev, politikov, arhitektov, izvajalcev, uporabnikov - torej družbe.

Ob vsem naštetem ostaja neizpodbitno dejstvo, da ima v alpskem prostoru tradicijo stavbarstvo in ne arhitektura, ki je stopila v alpski svet v 19. stoletju, ko je evropsko meščanstvo odkrilo Alpe kot prostor za svoje novodobne aktivnosti (turizem, rekreacija, profesionalni športi, počitnikovanje ...). Prvih dvesto let je bila gradnja v Alpah prepuščena predvsem  inženirjem, investitorjem, včasih arhitektom, v zadnjih nekaj desetletjih pa na spreminjanje kulturne krajine vplivajo tudi okoljevarstveniki.

Čeprav je gradnja v tem, nekoč izrazito mitičnem, danes pa skrbno varovanem prostoru vse bolj nadzorovano in načrtovano početje, ne moremo mimo dejstva, da je invanzivna  gradnja vse od sredine 19. stol. do danes temeljito spremenila kulturno krajino s številnimi  infrastrukturnimi objekti (železniške proge, ceste, viadukti, mostovi, jezovi, elektrarne, daljnovodi, vlečnice, telekomunikacijski stolpi ...)  in novimi tipologijami stavb ter stavbnimi kompleksi (hoteli, zdraviliški objekti, tovarne, rehabilitacijski objekti, muzeji, galerije, igralnice, kopališča,stanovanjska naselja …).

ZUNANJOST, KI JE LASTNA TEMU SVETU

Slogovni razpon alpske arhitekture, zgrajene v minulih dveh stoletjih, sega od romanticizma do kritičnega regionalizma, in vsako slogovno obdobje se odlikuje z nekaj izjemnimi arhitekturnimi dosežki, ki ne skrivajo svoje pripadnosti prostoru oziroma “navdahnjenosti” njenih načrtovalcev s strani narave in stavbne dediščine.

Za razumevanje vloge in pomena sodobne arhitekture v Alpah je smiselno opozoriti na dvoje:

- prvič; alpski prostor ni le prostor načrtnega varovanja naravnega okolja in stavbne dediščine (od objektov do naselij), ampak tudi prostor, v katerem se ob “varovanju” specifičnega okolja pričakuje arhitektura z inovativnimi in sodobnimi rešitvami, ki presega tržno usmerjeno gradnjo (dodajanje toplotno izolativnih slojev ter menjavo odpornih kritin).

- drugič; Alpe so prostor sodobnih arhitekturnih form, načrtovalskih principov, načinov gradnje, ki jih bolj kot kjerkoli drugje (npr. v urbanih okoljih) odlikuje odnos do prostora v katerem se nahaja.

S skrbjo za razvoj kvalitetne sodobne arhitekture v Alpah se minula tri desetletja oža prepad, ki ga je vzpostavila predvsem  invanzivna gradnja od 20. do 70. let  20. stoletja. Kljub različnim poiskusom vzpostavljanja novogradenj in ambientov naselij, ki naj bi zagotavljali alpsko “zunanjost”, nas številni objekti tega obdobja ne uspejo prepričati, da trajno pripadajo  alpskemu svetu.

Razstava dokazuje, da je za sodobno alpsko arhitekturo še kako pomembno, da vzpostavlja “…zunanjost, ki je lastna temu svetu”. Prav z osredotočenjem v iskanje prisotnosti oz. pristnosti, torej prvin, ki so lastne svetu, v katerem se stavba nahaja (tukaj mislim eksterier in interier), je sodobna alpska arhitektura ob izteku tisočletja postala širše prepoznavna.

Nedvomno je s svojo izkazano pris(o)tnostjo - pripadnostjo “prostoru, ki jo gradi”, pričela vplivati tudi na razumevanje sodobne arhitekture in njen pomen za razvoj ruralnih, urbanih in suburbanih okolij (kar bi bilo v naslednjih letih smiselno raziskati)!

PORAVNAVANJE IZGUBE

Ob izjemno naglem razvoju sodobne gradbene tehologije, množici hitro razvijajočih se novih materialov, porastu zahtev za nove načine uporabe in ob drastičnih spremembah kulture bivanja, je seveda težko govoriti o ohranjanju prvinskosti gradnje.

Lahkotnost posnemanja “tradicionalne” forme pri zasnovi sodobne arhitekture nikoli ni zadovoljivo, ker je zanjo precej bolj pomembno, na kakšen način poravnava izgubo “pozabljenega” - od prostorskih principov, okoliških oz. avtohtonih materialov, do skoraj izumrlih obrtniških znanj - vendar se pri tem ne sme spregledati, da navezovanje na preteklost ne temelji na vpostavljanju romantične “alpske“ podobnosti.

Arhitektura v alpskem prostoru ni in ne more biti odvisna od upoštevanja prepoznavne tradicionalne stavbne forme, od angažiranja lokalnih obrtnikov, poznavanja skrivnosti in veščin mojstrstva, temveč od načrtnega vzpostavljanja pristne, topične pripadnosti svetu (ne glede na nove načine rabe prostora), v katerem je grajena.

V minulih dveh stoletjih so arhitekti  v različnih regionalnih okoljih izkazali in vzpostavljali topično realnost (kot so Carlo Mollino v Valle di Aosta, Eduardo Gellner v pokrajini Belluno, Luigi Snozzi, M. Botta v Ticcinu, Baumschlager Eberle ali F. Beader v Vorarlbergu, Gion A. Camminada in Bearth-Deplazes na območju Vrin-a, Peter Zumthor, Valerio Olgiati na območju Graubundna (Chur), v Sloveniji pa Boris Kobe, Janez Lajovic na Gorenjskem, brata Ivan in Branko Kocmut ( z objekti pohorske vzpejnače) in v raznolikih časovnih obdobjih  dokazovali, da je mogoče s  sodobno arhitekturo interpretirali poseg v prostor na različne načine: od romantičnega pristopa, avatgardnega pristopa, kritičnega regionalizma,… do topične realnosti.

V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so se arhitekti  pri poravnavanju izgube v alpskem prostoru intenzivno naslonili na kritični regionalizem in ga seveda interpretirali na različne načine; od skrbnega (včasih celo poetičnega) branja prostora, ki je določal način uprostorjanja stavb, do povdarjenega prenašanja nekaterih specifičnih prostorskih in taktilnih lastnosti (svetloba, zvok) v arhitekturo stavbe. Ob izteku prejšnjega stoletja se je izkazalo, da je za poravnavanje izgube potrebno preseči konceptulani determinizem arhitekture 20. stol., ki ga v sebi nosi tudi kritični regionalizem.

TOPIČNA REALNOST - PRESEGANJE KONCEPTUALNEGA DETERMINIZMA

Kvaliteta sodobne arhitekture ni odvisna od upoštevanja “vernakularnih značilnosti” temveč od reinterpretacije razumevanja “vernakularnega” kot produkta inovativnega raziskovalnega procesa. Raziskovanje v arhitekturi ni identično znanstvenim raziskavam, nedvomno pa zahteva izjemno kompleksne procese, ki podpirajo načrtovalsko odprtost in raznolike, tudi hibridne metode,  ki temeljijo na razvoju novih načrtovalskih znanj ter vključevanju umetniške tenkočutnosti in njenih veščin v zasnovo objekta.  Za sodobno arhitekturo v varovanih okoljih nima bistvena pomena njena tipološka temveč predvsem topična realnost (še posebej v alpskem prostoru). Za doseganje topične relanosti pa je ključnen prav inovativen raziskovalni pristop, ki v povezavi z umetniškimi principi vzpostavi prehod od tipologije k topologiji.

Razstava ( ki se po Ljubljani in Mariboru seli v mednarodni prostor) nedvomno dokazuje, da je tudi slovenska sodobna arhitektura  uspela na novo opredeliti svoj odnos do vprašanja bivanja v alpskem prostoru. Z  načrtnim raziskovanjem topične realnosti so se zasnovale  stavbe, ki so bolj tesno kot doslej povezane s prostorom (od forme do materiala z upoštevanjem naravnih danosti)  in časom (oblikovanje novih prostorov in novih arhitekturnih elementov). Topična realnost arhitektur, izbranih tako s selektorskim kot kuratorskim izborom, je v večjem delu plod interdisciplinarnih načrtovalskih procesov ( vključevanje naročnikov, investitorjev,…), ki so preko analitičnih raziskav (odnosa do vsega kar nas obdaja in do časa v katerem živimo)  arhitekturi dodale specifično možnost za materializirano  “poravnavo izgub na mestu izničenja”.

Zato za  predstavljene arhitekture ne dvomim, da so in bodo ostale pomembne ter prepoznavne, ker so načrtovane tako, da “poravnavajo izgube” in v vseh smereh povezujejo včeraj-danes-jutri!

Zahvaljujem se kuratorkam: Maji, Kristini, Špeli za ves trud in vložen napor v pripravo razstave.

Razstavo odpiram  z mislijo francoskega pisatelja Pascala Quignarda, ki me je s pisanjem v romanu Terasa v Rimu opomnil, da mora biti umetnik v svojem delu čimbolj neposreden in prepričljiv, to pa je lahko, če se zaveda, da:

“Pogosto pridejo sanje. Včasih je potrebno potegniti pregrinjalo s postelje in pokazati telesi, ki se ljubita. Včasih je treba pokazati mostove in vasice, stolpe in razglednike, ladje in vozove, osebe v njihovih bivališčih, z domačimi živalmi. Včasih je dovolj megla in hrib. Včasih je dovolj drevo, ki se nagiba pod sunki vetra. Včasih je dovolj celo noč, prej kot sanje, ki v dušo prikličejo tisto, kar pogreša ali kar je izgubila.” !

ker

“… Obstaja zunanjost, ki je lastna temu svetu”.