Teoretska praksa arhitekture pri delu

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Teoretska praksa arhitekture pri delu, ki bo v ponedeljek, 17. februarja 2025, ob 19. uri v galeriji DESSA.


Teorija arhitekture je praksa, se pravi miselna in praktična dejavnost, ki ima specifično, sebi lastno časovnost. Vedno se mora namreč vračati v preteklost, k uspešno skonstruiranim delom arhitekture, kot so besedila, grajene strukture, arhitekturni in urbanistični projekti, da bi se lahko razvijala naprej, se torej vzpostavljala in delovala v vsakokratni sedanjosti, in to tako, da hkrati odpira možnosti za svoje nadaljevanje v prihodnosti, nadaljevanje, ki ni že vpisano v dano sedanjost in v nabor možnosti, ki jih ta daje na izbiro. Tovrstna razsežnost arhitekturne teorije nas bo zanimala pri našem projektu: njena zmožnost, da s svojim delovanjem zareže v linearni tok časa, v dano sedanjost, in s tem odpre pot za nove, še nepredvidljive možnosti.

Povedano natančneje, zanimala nas bo zmožnost teorije, da prepozna in izpostavi tista arhitekturna dela, ki so na svoj čas in situacijo, na svoj zgodovinski trenutek odgovorila z odpiranjem vprašanj, ki so ostala odprta, neodgovorjena. Artikulirala so probleme, ki so ostali nerazvozlani, zastavila projekte, ki so ostali nedokončani, vendar ne zato, ker bi bili slabo zastavljeni ali ker niso uspeli, pač pa ravno zato, ker so uspeli. Njihov uspeh se kaže v tem, da je v njih in z njimi proizveden še nekakšen presežek, nekaj, kar je šele treba razvozlati, nekaj, kar zahteva nadaljevanje dela. Se pravi presežek, ki nastopa kot odprto vprašanje in ki je s tem opora in poziv k nadaljnjemu mišljenju in izgrajevanju arhitekture.

Naš namen je izpostaviti in artikulirati nekaj takšnih odprtih vprašanj, ki se jim je vredno posvetiti danes in jih premisliti času in prostoru primerno, jih torej premisliti ponovno, drugače in bolje. Na ta način želimo zarisati nekaj orientacijskih točk za nadaljevanje arhitekture, in to tako njene teoretske kot tudi projektantske prakse, v našem ne ravno obetavnem času in svetu. Svoj namen bomo razvili na način, ki je specifičen za našo prakso, prakso teorije. Namesto razstave predmetov in podob bomo v galeriji DESSA organizirali niz teoretskih predavanj in pogovorov, bralni seminar in študentsko konferenco. Razstavili bomo torej kar našo prakso samo. Naš razstavni eksponat bo teoretska praksa arhitekture pri delu.

Prof. dr. Petra Čeferin


Niz dogodkov kurirata Petra Čeferin, avtorica koncepta in kuratorka razstave, in Uroš Mikanovič, sokurator. Zaključil se bo s študentsko konferenco seminarja teoretske prakse arhitekture (2024/25), ki pod njunim mentorstvom poteka na Fakulteti za arhitekturo UL.

 

Predavanja

torek, 18. 2., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Petra Čeferin: Arhitektura in intelektualna emancipacija: Plečnikove konstrukcije javnega prostora v Ljubljani

Predavanje povezuje delo filozofa Jacquesa Rancièrja, njegov koncept intelektualne emancipacije, z delom Jožeta Plečnika – njegovim projektom konstrukcij javnega prostora v Ljubljani v tridesetih letih.

Da med enim in drugim obstaja povezava, ni očitno. Rancière ni filozof, ki bi ga spontano povezovali z arhitekturo. Plečnika pa bi težko opredelili kot arhitekta, ki bi ga zanimala ideja emancipacije. Zanimala ga je arhitektura, in sicer arhitektura kot praksa kreativnega mišljenja, torej praksa, katere cilj v zadnji instanci ni nič drugega kot invencija in re-invencija same sebe v svetu; reinvencija v obliki različnih objektov, ki jih konstruira.

In vendar, predavanje bo pokazalo na produktivnost te povezave, ki nam razkrije nekaj ključnega o arhitekturi – ne le Plečnikovi arhitekturi, ampak vsaki arhitekturi, ki se jo uspešno razvija kot prakso kreativnega mišljenja: ravno ko se osredotoča »nase«, na re-invencijo same sebe v svetu, lahko arhitektura presega meje svojega področja delovanja in učinkuje kot zaveznica procesov emancipacije.

*

Petra Čeferin je arhitektka, ki prakticira teorijo in filozofijo arhitekture; je profesorica na FA UL. V svojem delu se trenutno ukvarja z zarisom možnosti arhitekture, ki pomeni alternativo tako arhitekturi kot instrumentu neoliberalnega trga kot tudi reformistični arhitekturi dobrih namenov. Je avtorica knjig Niti uporabni niti estetski objekt (2016) in The Resistant Object of Architecture (2021) ter soustanoviteljica knjižne zbirke Teoretska praksa arhitekture.

 

sreda, 19. 2., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Miloš Kosec: Odmevi baroka: Ravnikarjevo novo krilo Narodne galerije in barok v arhitekturni teoriji 20. stoletja

Severno krilo Narodne galerije je bilo leta 1993 dokončano po načrtih Edvarda Ravnikarja, najvidnejšega slovenskega modernista. Vendar je bil projekt, izbran na natečaju leta 1989, vse od zgraditve naprej trd oreh pri umeščanju v Ravnikarjev opus. Je stavba venturijevska okrašena lopa, poklon neoklasicizmu, odmev novega krila Narodne galerije v Londonu, ali pa je treba pogledati onkraj fasade in v prostorski zasnovi Ravnikarjevega projekta razbrati kaj več od poskusa sledenja takrat aktualnemu postmodernizmu? Na podlagi arhitektovega teksta iz petdesetih let 20. stoletja, s katerim je ustvaril poklon ljubljanskemu baroku, ter na podlagi pregleda napetega, a plodnega razmerja med barokom in modernizmom bom poskusil Ravnikarjev pozni projekt prebrati skozi nenehno spreminjajoče se vrednotenje baročne arhitekture v 20. stoletju, ki niha od popolne zavrnitve do navdušenja arhitektov nad Deleuzovim baročnim gubanjem prostora.

*

Miloš Kosec je arhitekt in docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu preučuje spreminjajoče se razmerje med prostorom in družbo. Je avtor knjig Ruševina kot arhitekturni objekt in Enfilade: življenje stanovanja. Piše kolumne in je član umetniško-raziskovalnega kolektiva Nonument.

 

sreda, 26. 2., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Uroš Mikanovič: Architekton: nastanek arhitekturne téchne v starogrškem polisu

V svojem zagovoru tektonike kot pojma, ki opredeljuje specifično arhitekturni način izdelovanja objektov, ločuje arhitekturo od figurativnih umetnosti ter jo utemeljuje kot materialno prakso konstruiranja, se Kenneth Frampton, čeprav etimološki verigi izraza arhitekton sledi v stari vek, nujno približa tudi moderni problematiki delitve dela. Razprave o tektoniki v arhitekturi pri obdelavi etimologije pojma sledijo njegovemu obrtniškemu pomenu: tekton – tesar. Toda ko se tekton v klasičnem obdobju stare Grčije pojavlja s predpono archi-, ta že označuje kvalitativno drugačno vrsto veščine, ki se oddaljuje od neposrednega predmeta izdelave ter označuje veščine ukazovanja in urejanja. V predavanju bomo sledili tej plati arhitekture klasične Grčije, da bomo lahko tudi v njeni staroveški pojavitvi pokazali na zametke njene novoveške problematike. Tako jo bomo, nekaterim sodobnim trendom navkljub, opredelili kot sintetično téchne – umetnost, tehniko – ki se znotraj političnih institucij in v navezavi na širše intelektualne tokove poskuša diferencirati od ozkega izvedenstva v obrtnih vprašanjih, pozitivistično opredeliti svoje postopke ter se utemeljiti kot intelektualna praksa.

*

Uroš Mikanovič je asistent na Katedri za zgodovino, teorijo in prenovo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kritiko arhitekturne ideologije ter vlogo in statusom arhitekturnega dela znotraj kapitalističnega razvoja.

 

četrtek, 27. 2., ob 18. uri na Fakulteti za arhitekturo UL, Plečnikova predavalnica

Pier Paolo Tamburelli: O Bramanteju

Predavanje obravnava delo italijanskega renesančnega arhitekta Donata Bramanteja in s svojo interpretacijo predlaga možen program za sodobno arhitekturno prakso. Pokaže, da Bramante ponuja izhodišče za zamisel o sodobni teoriji prostora, za razmislek o odnosu med arhitekturo in politiko ter za pogled nazaj – brez nostalgije ali prezira – na tradicijo zahodnega klasicizma.

Predavanje, ki izhaja iz razprave o razlikah v Bramantejevem delu v Milanu in Rimu, izpostavlja posebnosti njegove arhitekture, zlasti v primerjavi z arhitekturo njegovega predhodnika Leona Battiste Albertija in naslednika Andree Palladia. To pa odpira nove možnosti za vrednotenje njegovih prostorskih eksperimentov ter za to, da iz Bramantejeve abstrakcije in ločitve oblike od funkcije izpeljemo prenovljeno teorijo prostora za sodobno arhitekturo. Takšna teorija bi lahko celo spodbudila novo politično razumevanje klasicizma in oblikovala model za javno arhitekturo, ki bi bil danes morda lahko veljavnejši kot kadarkoli prej.

*

Pier Paolo Tamburelli je eden od ustanovnih partnerjev Baukuha, biroja, katerega člani so med drugim izvedli Hišo spomina v Milanu (2015) in vhodni paviljon pivovarne Poretti v kraju Induno Olona (2019), trenutno pa preoblikujejo semenišče v Hoogstratenu, projektirajo nove pisarne zemljiškoknjižnega urada v Tirani in spremljajo gradnjo nove Evropske knjižnice v Milanu.

Tamburelli je doslej poučeval na inštitutu Berlage v Rotterdamu, na TUM v Münchnu, na FAUP v Portu, na harvardski GSD, na univerzi Illinois v Chicagu, na milanski politehniki, trenutno pa vodi katedro za teorijo oblikovanja na TU Dunaj. Bil je eden od ustanoviteljev in urednikov revije San Rocco. Leta 2022 je pri založbi MIT izdal knjigo On Bramante ter leta 2023 pri založbi Mack delo Grundkurs: What is Architecture About?

Predavanje bo v angleščini.

 

ponedeljek, 3. 3., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Teresa Stoppani: Onkraj aldorossija

Delo Alda Rossija, ki je nastajalo od petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja, ostaja kritična točka v arhitekturi po modernizmu. Pod vplivom njegovega poučevanja in projektov se je izoblikoval stil s skupino privržencev, ki so ustvarjali prozaične imitacije njegovih risb, oblik in lakoničnih volumnov. To so bili aldorossiji osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zanimivo, tudi sam mojster je takrat postal aldorossi, saj je tudi sam ponavljal svoj nabor form, ki so bile takrat v arhitekturni kulturi in praksi po vsem svetu že dobro znane.

A če postavimo ob stran idiosinkratičnosti in posnemanja, Rossijevo kritično in teoretično delo v obliki poučevanja, pisanja in projektov še naprej zahteva pozornost, saj zastavlja neprijetna vprašanja, pa tudi zarisuje možne načine delovanja v sedanjosti. Pogledati moramo v ozadje, za hipnotično zapeljivost Rossijevih podob in tiho slovesnost njegovih samoreferenčnih arhitekturnih form, ter preusmeriti pozornost od individualnih oziroma individualističnih spominov h kolektivni razsežnosti njegovega dela. Rossijeva dela izpostavljajo relacijsko naravo arhitekture in mesta ter ponujajo možnost, da se sedanjih družbenih in okoljskih problemov lotimo s kolektivno energijo ter kopičenjem vzajemnih vplivov in prilagoditev.

*

Tereso Stoppani zanima razmerje med arhitekturno teorijo in procesom projektiranja, njeno delo pa se osredotoča na vplive drugih kritičnih prostorskih praks ter filozofije na to, kar je specifično arhitekturno. Njen trenutni projekt raziskuje krizo arhitekturne forme in preučuje njeno materialnost (Dust, Atomised) ter »manjšinske« in neortodoksne prakse (Invisibles, Monsters). Njena dela vključujejo knjige Paradigm Islands: Manhattan and Venice (2010), Unorthodox Ways to Think the City (2019), This Thing Called Theory (sourednica, 2016) in Body Matters (v delu, 2025).

Predavanje bo v angleščini.

 

torek, 4. 3., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Boštjan Vuga: Porozno v arhitekturi

Poroznost določa delež votlega v fizični snovi. Vedno je lastnost volumna, ne površine. Porozno v arhitekturi opredeljujemo z značajem zamejitev med lokacijo in grajenim, med zunanjostjo in notranjostjo grajenega ter z zamejitvami znotraj grajenega. Zamejitve poroznih prostorov so različnih značajev, so bolj ali manj prepustne. To določa njihovo odprtost, dostopnost in prehodnost. Javni značaj arhitekturnega objekta je odvisen od značaja zamejitev, ki določajo njegovo poroznost. Porozni prostori omogočajo, da se med njihovimi uporabniki vzpostavljajo različni odnosi ter da nastajajo pluralne individualne izkušnje in doživljanja. Učinek poroznih prostorov na našo percepcijo, gibanje po njih in njihovo uporabo je spodbuden: stimulirajo našo težnjo po odkrivanju, po aktivnem delovanju in sodelovanju v njih. Poroznih prostorov sistemsko ne moremo povsem opredeliti, vedno delujejo dvo- ali večplastno in ne povsem dokončno. Prav zaradi tega ostajajo odprti in vključujoči. Poroznost lahko opredelimo kot osnovni arhitekturni fenomen. V predavanju bom prek različnih primerov opredelil pojem poroznega v arhitekturi, pokazal bom na tehnike generiranja poroznih objektov in na njihove arhitekturne učinke. Najprej se bom vrnil natanko sto let nazaj, v Neapelj, k porozni izkušnji mesta Walterja Benjamina in Asje Lacis, končal pa bom z razmišljanjem o poroznosti meje med Novo Gorico in Gorico.

*

Boštjan Vuga je arhitekt, raziskovalec in profesor, ki združuje prakso, izobraževanje in kulturno delo na področju arhitekture. Je soustanovitelj biroja SADAR + VUGA. Kot predavatelj na mednarodnih arhitekturnih šolah in konferencah svoje praktične izkušnje povezuje z raziskovanjem in razmislekom o sodobni arhitekturi. Pojem poroznega v arhitekturi odseva tako v arhitekturni produkciji biroja S + V kot tudi v temah oblikovalskih studiev znotraj akademskega okolja. 

 

sreda, 5. 3., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Peter Šenk: Japonski metabolizem 1960: splet petih tem za sodobnost

Metabolizem 1960 je manifest, ki ga je tega leta skupina mladih japonskih arhitektov predstavila na dogodku World Design Conference v Tokiu. V kratkem obdobju pred in po tem je članom skupine z raznolikimi pogledi, pristopi in projekti uspelo formulirati vrsto vprašanj s skupnim imenovalcem, ki so odgovarjala na takratno dano situacijo, še vedno pa so relevantna tudi za sodobno arhitekturo. V njihovi razširjeni kontekstualizaciji bo izpostavljen splet petih tem za sodobnost, petih povezanih zastavljenih vprašanj, ki nagovarjajo k premišljanju arhitekturnega delovanja v sodobnosti. Medtem ko je (1) tema cikličnosti neprestano spreminjajoče se materialnosti urbanih in arhitekturnih artikulacij predmet tudi sodobnega urbanega metabolizma, temi (2) individualizacije ter (3) odgovornosti in poslanstva arhitekture odzvanjata v sodobnem konceptu skrbi. Vse te teme se odražajo v (4) arhitekturni artikulaciji ovoja in (5) infrastrukturni arhitekturi in urbanizmu. Splet povezanih tem zadeva kompleksnost misli in arhitekturnih projektov, vzpostavljenih na protislovjih; ta protislovja so bila del japonske tradicije in so del naše sodobnosti – preseganja dualnosti »ali – ali« na način vključujočega »in tudi«.

*

Peter Šenk je arhitekt, profesor na FGPA Univerze v Mariboru. Pri svojem pedagoškem in raziskovalnem delu se ukvarja z arhitekturno in urbanistično teorijo ter teorijo vizualne kulture; še posebej z arhitekturnimi in urbanimi ovoji in infrastrukturami, vključujoč njihove zgodovinske, kulturne, načrtovalske in upravljavske vidike. Je avtor oziroma urednik knjig Kapsula: tipologija druge arhitekture, Mesto:rob in Funkcija v arhitekturi.

 

četrtek, 6. 3., ob 18. uri v Galeriji DESSA

Roemer van Toorn: Revolucionarna ljubezen v arhitekturi Line Bo Bardi

Predavanje bo obravnavalo revolucionarno ljubezen kot politični koncept. Ta koncept zadeva odprto srečanje uživanja življenja v vsej njegovi kompleksnosti in odprtih možnostih – srečanje, ki temelji na ljubezni (dvojem v enem), ki pušča za seboj koncept identitete in družbi omogoča, da vzpostavlja odnose med razlikami, med človeškim in »več kot človeškim«. Zadeva ljubezen do sveta (amor mundi) v njegovi pluralnosti. Resnična strast revolucionarne ljubezni pa je skupna gradnja.

»Prav to odprtje je zares ganljivo,« ugotavljata Anne Dufourmantelle in Antonio Negri, »občutek moči, želja po ustvarjanju. Se pravi, potreba po skupnosti, po delitvi, po sodelovanju. Osebni projekt je hkrati tudi politični projekt. Ni bilo dovolj hoteti svobodo; problem je bil, kako to svobodo narediti produktivno.«

Kako lahko ta politični koncept, ki se ponovno pojavlja tudi v kolonialnih študijah, »prerazporedi čutno« v arhitekturi – izhajajoč iz idej Jacquesa Rancièrja – je eno od ključnih vprašanj, ki jih bo predavanje raziskalo, in sicer na primeru dela arhitektke Line Bo Bardi. Posebej se bo posvetilo vidiku njenega dela, ki je izjemen, ki je bil pred svojim časom in je bil vse do nedavnega prezrt – specifičnemu načinu srečanja človeškega in »več kot človeškega«. Predavanje bo to razsežnost razvilo tudi v smislu moči miline v arhitekturi, estetike gostoljubnosti.

*

Roemer van Toorn je profesor arhitekturne teorije ter direktor doktorskega študija in vodja raziskovalne skupine Making Architecture Politically na arhitekturni šoli Univerze Umeå na Švedskem. Med letoma 1993 in 2010 je vodil program Zgodovina in teorija ter bil vodja založništva publikacij na inštitutu Berlage na Nizozemskem. Bil je tudi gostujoči profesor na Šoli za oblikovanje na TU v Delftu in na Univerzi v Berlinu, poleg predavateljske dejavnosti pa hkrati deluje tudi kot fotograf, raziskovalec in pisec. Je avtor besedil Radical Swedes, Towards a Cosmo-Political Outlook, The Power of Gentleness in Architecture in Making Architecture Politically, From Fresh Conservatism to Aesthetics as Form of Politics.

Predavanje bo v angleščini.

 

 

Bralni seminarji

torek, 18. 2., sreda, 19. 2., in petek, 21. 2., ob 15. uri v Galeriji DESSA

Estetika med ekologijo in politikami javnega prostora

Bralni seminar se bo osredotočil na estetiko skozi prizmo krajinske arhitekture. Teme se bomo lotili prek dveh ključnih esejev, ki ponazarjata premik v razumevanju produkcije estetske izkušnje prostora, relevantne za družbene in okoljske izzive antropocena. Skozi primerjavo besedil bomo iskali relevantne modalitete produkcije estetske izkušnje prostora onkraj harmoniziranja in »lepega«. V zaključku si bomo ogledali nekaj praktičnih primerov ter na kratko orisali nekatera teoretska orodja, ki bi se pri prevpraševanju vloge estetike v prostorskem načrtovanju 21. stoletja lahko izkazala za okoljsko in družbeno produktivna.

Seminar bo vodil Zaš Brezar.

*

Zaš Brezar je krajinski arhitekt ter ustanovitelj platforme Landezine in nagrade LILA – Landezine International Landscape Award. Osredotoča se na vlogo estetike v krajinskem oblikovanju skozi prizmo podnebnih in družbenih sprememb 21. stoletja.

 

torek, 25. 2., petek, 28. 2., in torek, 4. 3., ob 15. uri v Galeriji DESSA

Arhitektura od spodaj

Arhitekt, teoretik in arhitekturni zgodovinar Sérgio Ferro je na podlagi svoje izkušnje modernizacije Brazilije v šestdesetih letih 20. stoletja razvil ostro kritiko položaja arhitekture znotraj odnosov gospostva. Po političnem izgonu iz Brazilije je svoje teoretsko delo nadaljeval v Franciji. Njegova dela pa so bila širši arhitekturni javnosti prvič celoviteje predstavljena leta 2024, z objavo njegovih izbranih del v angleščini. Kar so njegovi prevajalci poimenovali kot arhitektura od spodaj, ni zgolj protestniški slogan, temveč teoretsko-programsko vodilo, ki zgodovino arhitekture teoretizira v transformacijah njenih odnosov do gradbišča in do umetnosti ter preverja naše arhitekturne hipoteze o strukturi naših lastnih praks.

Seminar bosta vodila Uroš Mikanovič in Blaž Šenica.

*

Blaž Šenica je arhitekt. V svojem arhitekturnoteoretskem delu se osredotoča na teorije sodobnega kapitalističnega mesta v povezavi s transformacijami arhitekturne discipline in njenih praks.

Uroš Mikanovič je asistent na Katedri za zgodovino, teorijo in prenovo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kritiko arhitekturne ideologije ter vlogo in statusom arhitekturnega dela znotraj kapitalističnega razvoja.

 

 

Študentska konferenca FA UL

petek, 7. 3., 10:00–19:00 v Galeriji DESSA

Delamo na tem. Teoretska praksa arhitekture

 

10:15

Predgovor

Petra Čeferin

 

10:30-12:00

Sklop 1: Strategije B

Luka Aleksander Glogovšek: Herman Hertzberger: emancipirani prostori

Maja Perpar: Locus vs. No-Stop City: vprašanje snovanja mesta

Laura Oblak: Co-op Zimmer: človek v prostoru in človek kot gradnik prostora

Razprava, moderira Klemen Žibert

*

Klemen Žibert je absolvent Fakultete za arhitekturo. Poleg delovanja v praksi se na področju teorije ukvarja z nekonvencionalnimi zgrajenimi objekti – »ki niso po Neufertu« – v javnem prostoru.

 

12:15-13:45

Sklop 2: Drugost

Dominik Podlogar: Katedrala svobode: arhitekturna disciplina pri delu

Katja Novak: Antropoceni vrt: arhitekt-vrtnar v današnji dobi

Tilen Kos: Das Unheimliche: o arhitekturnem nedomačnem

Razprava, moderira Luka Tomažič

*

Luka Tomažič je absolvent Fakultete za arhitekturo; zanima ga arhitektura kot emancipatorna praksa produkcije prostora in misli v pogojih apokaliptične družbeno-politično-ekološke situacije.

 

15:00-16:45

Sklop 3: Re-definicije

Benjamin Ocvirk: Japonski metabolizem: umetnost mutativne arhitekture

Rok Backer: Arhitektura brez arhitektov: gradnja občega

Gaia Radić: OOO: presežek pomena

Luka Korošec: The Weltanschauung as an Ersatz Gestalt: volatilna arhitektura

Razprava, moderira Anže Ceglar

*

Anže Ceglar je absolvent Fakultete za arhitekturo; zanimajo ga različne definicije umetnosti in arhitekture v času neskončnih možnosti tehnične reprodukcije, pa tudi pomen pojma atmosfere za umetnost in arhitekturo.

 

17:00-18:00

Zaključna razprava in sinteze

Dan Mrevlje, Blaž Šenica, Eva Gusel, Gregor Mljač, Petra Čeferin, Uroš Mikanovič in drugi sodelujoči na konferenci

*

Dan David Mrevlje Natlačen je arhitekt, raziskovalec in kuhar. Leta 2022 je končal študij pod mentorstvom Vase J. Perovića, v praksi pa trenutno deluje pod okriljem biroja Arhitekti Počivašek Petranovič. Kot doktorski študent raziskuje teme na preseku med arhitekturno teorijo, prakso in multidisciplinarnostjo.

Blaž Šenica je arhitekt. V svojem arhitekturnoteoretskem delu se osredotoča na teorije sodobnega kapitalističnega mesta v povezavi s transformacijami arhitekturne discipline in njenih praks.

Eva Gusel je arhitektka in publicistka, ki deluje na področju arhitekturnega projektiranja ter arhitekturne kritike in teorije, s poudarkom na raziskovanju sodobnih arhitekturnih in drugih kreativnih praks.

Gregor Mljač je arhitekt, ki se ukvarja z raziskovanjem arhitekturne teorije in prakse v sodobnem svetu. Trenutno deluje pod okriljem kreativne platformi BIG SEE, kjer deluje kot kurator in organizator. Prav tako je vpisan na doktorski študij na FA UL, kjer raziskuje temo Arhitektura kot kolektivni subjekt. 

 

19:00

Zaprtje razstave

 

Seminar teoretske prakse arhitekture raziskuje sodobno arhitekturo in razvija koncepte za njen premislek. Poteka na Fakulteti za arhitekturo UL pod mentorstvom prof. dr. Petre Čeferin in asist. Uroša Mikanoviča.

 

 

Avtorica zasnove koncepta in kustosinja razstave

Petra Čeferin

Sokustos razstave

Uroš Mikanovič

Organizacija dogodkov

Petra Čeferin, Uroš Mikanovič

Asistentka pri organizaciji

Maja Dobnik

Znanstveni sestanki

Teresa Stoppani, Petra Čeferin, Uroš Mikanovič, Roemer van Toorn

Uredniško delo

Maja Ivanič

Grafično oblikovanje

Ivan Ilić

Lektoriranje

Katja Paladin

Lektoriranje uvodnega besedila

Monika Jerič

Lektoriranje angleških besedil

Jeff Bickert

Tisk vabila, zloženke in plakatov

Prima IP

Organizacija razstave

Maja Ivanič, Špela Nardoni Kovač

Produkcija

Galerija DESSA, februar 2025

 

Pokrovitelji

Ministrstvo za kulturo RS

Mestna občina Ljubljana

Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani

 

Projekt je nastal kot del raziskovalnega programa P5-0068 – »Trajnostno oblikovanje kvalitetnega bivalnega okolja«, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).